Na Fabianijevi ulici v Ljubljani smo obiskali stanovanje v stavbi iz leta 1957. Pod taktirko arhitektke Maje Stamenković je doživelo transformacijo iz tipičnega socialističnega interierja v ambient z drznimi rešitvami. Celoten prostor je hkrati zasnovan kot dom in ustvarjalni atelje za lastnika, ki se ukvarja z grafičnim oblikovanjem in oblikovanjem nakita.
Arhitektka je projekt obnove stanovanja poimenovala Herz oziroma srce, saj rada dela tako, da začuti utrip, esenco naročnika. »Pri svojem delu izhajam iz posameznika in prostora, ki mu je namenjen. Šele ko začutim posameznika, lahko začnem kreirati prostor. Pravzaprav sta posameznik in prostor navdih pri mojem ustvarjanju. In od tod tudi navdih za ime projekta.«
Lastnik Rok je stanovanje dobro poznal že prej, od otroštva, saj sta tu živela njegova babica in dedek. Prostor seveda zdaj vidi v popolnoma drugačni luči, predvsem pa je zadovoljen, da jim je z rušitvijo nenosilnih sten uspelo približati občutek lofta.
»V resnici gre za precej veliko spremembo. Ne samo vizualno, ampak tudi v sami dinamiki prostora, ker smo iz nekega majhnega, temnega stanovanja kar naenkrat dobili odprto, svetlo stanovanje z enimi samimi vrati. Ta vrata, ki so ostala ob vhodu v kopalnico, so poleg radiatorjev edina stvar, ki smo jo obdržali od prejšnje postavitve stanovanja.«
Unikatni kosi
Arhitektka Maja Stamenković je znana tudi po tem, da za vsak interier, ki ga oblikuje, rada ustvari unikaten kos pohištva. Tudi tukaj je nastalo nekaj takšnih zanimivih kosov oziroma detajlov, ki pomembno opredeljujejo interier.
Najbolj markantna in opazna je zagotovo betonska miza, ki kraljuje v osrednjem prostoru in je hkrati povezovalni element med kuhinjo in dnevnim delom. Kalup zanjo so izdelali kar v samem stanovanju, tako da je miza od začetka do konca ustvarjena v tem prostoru in za ta prostor.
Unikatni sta tudi zofa in kavna mizica s kovinskim modrim okvirjem ter omarica za čevlje s kovinskim okvirjem za obešanje oblačil.
V kopalnici je po meri narejena polica pod umivalnikom in obešalniki, medtem ko sta v spalnici unikatni postelja in nočna omarica, ki jo je arhitektka poimenovala Love letters/ljubezenska pisma.
Stena iz zrcalnih lamel se transformira v zaveso, ki loči spalni del stanovanja od dnevnega. Ta detajl spominja na stare čase, čase Rokovega otroštva. Veste, kaj imamo v mislih? Tako imenovana vrata harmonika, ki se jih nekateri zagotovo spomnite iz sedemdesetih let prejšnjega stoletja.
Interier zaključujejo umetniška dela iz Galerije Ravnikar. »Na zidovih imam predstavnike mlajše in srednje generacije slovenskih umetnikov. To sta Nevena Aleksovski in Maja Babič Košir. Potem pa najdemo še neke druge avtorje, med njimi so Primož Zorko, Andreja Musa in Žiga Tomori. Poleg tega imam tudi precej nekih artefaktov, ki sem jih zbiral na potovanjih v Pariz, London, Berlin. Se mi zdi, da so zdaj po prenovi našla svoje mesto v interierju,« sklene Rok.
Mi pa lahko za konec dodamo, da je stanovanje z zadnjo prenovo zagotovo doživelo najbolj temeljito spremembo. Takšno, kot je zdaj, v celoti odseva lastnikov življenjski slog. Ideja, da bi ustvarili stanovanje, ki bi ga lahko umestili v katerokoli metropolo, je v celoti uspela. Stanovanje hkrati predstavlja dom in ustvarjalno platformo oziroma odprt atelje.
Arhitektura: Maja Stamenković
Fotografije: Mario Zupanov
