Obiskali smo pol stoletja staro počitniško hiško, le pol ure oddaljeno od Salzburga: njen lastnik, arhitekt Thomas Ziesel, nas je navdušil z zgodbo o njeni prenovi.
Nedaleč od Kimskega jezera na jugu Bavarske, v eni najlepših nemških regij, je bilo v začetku sedemdesetih let postavljeno zanimivo počitniško naselje. Približno dvesto enakih hiš s strmo dvokapnico, zgrajenih iz lesa, je takrat tvorilo poseben in oblikovno prepoznaven mikrokozmos počitniškega naselja, kjer so prosti čas preživljale številne nemške družine. Med hiškami se je razprostirala obširna, skupna zelena površina, kjer so lahko sami ali v družbi preživljali prosti čas. Tu, v objemu narave, delitev na moje in tvoje (manj ali več, skromno ali razkošno) ni obstajala: in tako je bila, vsaj dva tedna na leto, vzpostavljena prijetna socialna utopija.
Te hiše so danes že zelo dotrajane: kar 70 odstotkov jih potrebuje prenovo, njihova energetska potratnost pomeni visoke tekoče stroške; več hiš je zapuščenih, približno tretjina se še vedno oddaja, nekatere pa so celo stalno naseljene. S časom se je začela spreminjati tudi njihova (prej enotna) zunanja podoba, privatizirati pa so se začeli tudi skupni vrtovi. Idilična podoba naselja počasi izginja, a bivanje v eni od takšnih hiš, tako zelo v stiku z naravo, še vedno ostaja privlačno.
Arhitekta Thomasa Ziesla je vasica očarala: njena arhitekturna enovitost in posebnost; dizajn počitniških hišk, ki kar kliče po preživljanju prostega časa v stiku z naravo. Eno od njih je prenovil v plusenergijski počitniški dom.
Navzven je ohranil podobo hiše, njeno trikotno zasnovo s strešino, ki sega do tal, njeno površino in povezavo z naravo. Dodal ji je le preprosto leseno pergolo ob vhodu. Streho je oblekel v fotovoltaične celice, ki priskrbijo dovolj energije za njeno obratovanje, prebitek pa napolni baterije električnega avtomobila in katamarana, ki pripadata hiši.
“Oskrba z energijo igra osrednjo vlogo v naši civilizaciji, brez nje naša kultura, kot jo poznamo, ne more preživeti. Ne gre le za osnovno oskrbo z vodo, hrano in oblačili, tudi drugod – pri delu, mobilnosti in preživljanju prostega časa – smo odvisni od razpoložljive energije. Jedrska energija in izgorevanje fosilnih goriv ne le da škodi naravi, pač pa ustvarja monopole, ki diktirajo družbi: posledice pa so družbena krivica, izkoriščanje narave in ljudi. Uporaba obnovljivih virov energije ni le priložnost za ustavitev podnebnih sprememb, temveč lahko vodi tudi do bolj mirne, stabilne, socialne in pravične družbe. Ključna točka, da to dosežemo, pa je decentralizirana in samozadostna oskrba z obnovljivimi viri energije, ki jo lahko po potrebi proizvede kar končni uporabnik sam in to na kraju svojega bivanja,” je strasten arhitekt. Njegova solarna počitniška hiša S3 je prav to: majhen, a pomemben korak k bolj mirnemu, neodvisnemu in socialno pravičnemu bivanju.
V notranjosti je arhitekt razgalil strešne nosilce, prostor med njimi pa zapolnil z glinenimi paneli, ki zadržujejo toploto in s tem povečajo tako energijsko učinkovitost hiše kot bivanjsko ugodje. Ostala oprema je minimalistična, saj je želel, da bi poudarek ostal na stiku z naravo: prednja fasada hiše je zato tudi v celoti zastekljena. V hiši najdemo dve spalnici (eno v špici hiše, drugo v pritličju) ter večji, sodobno oblikovan bivanjski prostor.
Ta hiša že pol stoletja materializira boj za družbeno enakost. Sprva zamišljena kot družbena utopija, danes predstavlja strastno vizijo neodvisne in enakopravne družbe prihodnosti. Hišo lahko obiščete tudi sami; počitnice v njej si rezervirajte na Solar-Ferienhaus.de.
Arhitektura: Thomas Ziesel
Fotografije: arhiv arhitekta
