Les se nam že od najzgodnejših let vtisne v podzavest kot nepogrešljivi gradnik naše stavbne dediščine, zato ga intuitivno jemljemo za svojega. Po drugi strani pa je z napredkom tehnologije in znanja postal sodoben gradbeni material, za katerega tako rekoč ni omejitev in ga bomo, upajmo, uporabljali in videvali čedalje več okoli nas.
Ste vedeli, da v Sloveniji priraste za eno omaro lesa vsako sekundo? Ali pa, da z eno leseno hišo zmanjšamo svoj ogljični odtis bolj, kot če bi se za vse življenje popolnoma odpovedali vožnji z avtomobilom? Tako je: les, slovensko “zeleno zlato”, je ključen material za prehod v ogljično nevtralno družbo, kar zdaj zapoveduje tudi zakonodaja in v javnih naročilih predpisuje njegovo obvezno rabo.
Če so se zaradi cenovne ugodnosti in domnevne višje trajnosti urbana oprema in infrastrukturni objekti v zadnjih desetletjih praviloma gradili z betonom ali jeklom, pa se je s spremembo Uredbe o zelenem javnem naročanju je začela krepitev pomena lesa v stavbah. Od avgusta 2021 je namreč treba v vseh javnih naročilih zadostiti kriterijem najmanj 30-odstotnega dežela lesa; tisti javni naročniki, ki se zavedajo pomena te iniciative, pa se pri svojih javnih naročilih odločijo tudi za skorajda 100-odstotno leseno gradnjo.
Ogledali si bomo nekaj javnih lesenih objektov, ki navdušujejo številne obiskovalce, za povrhu pa kot za stavo pobirajo še domače in strokovne nagrade.
Tržnica Medvode
3biro: Blaž Rupar, prof. Janez Koželj, Tina Rupar Kobe, Maruška Jamnik, Črt Jaklič, Barbara Petek, Alenka Kranjec, Špela Jerkič
Prvi od takšnih objektov je z nazivom Naj lesena gradnja 2020 ovenčana tržnica v Medvodah. Postavljena je kot preprosta lesena tržna lopa, ki pa z gubanjem strehe in ritmom stebrišča ukrade pogled in nas vabi, da jo raziščemo od bližje. Tržnico je naročila Občina Medvode, pod njo pa so se podpisali arhitekti iz 3biroja. “Želeli smo ustvariti, oblikovati in potem tudi izvesti neko konstrukcijo, ki je čimbolj enotna. Skratka, da je v svojem bistvu čista inženirska oblika, ki pa zaradi svojega oblikovanja dobi svojevrsten značaj,” pove eden od soavtorjev, prof. Janez Koželj.
Tržnico so oblikovali z modularnim gubanjem strehe. Po eni strani so s tem omogočili morebitno širitev tržnice v prihodnje, po drugi pa pocenili in poenostavili njeno izvedbo. Hkrati, razloži prof. Koželj, pa se valovita streha na nek način zgleduje tudi po valovitih gorskih slemenih v ozadju. “Ljudje so to hitro opazili. To se pravi, da so jo sami znali umestiti v kraj in jo na nek način udomačili.”
Z umeščanjem lesenih objektov v naše vsakdanje okolje – najsi gre za most, pokrito tržnico ali pa za urbano opremo – pa se počasi razblinjajo tudi predsodki, ki jih imamo o gradnji z lesom. Ob stiku z javnimi objekti ima namreč vsak posameznik možnost, da spremlja odziv lesa na različne vremenske vplive, obremenitve in obrabo. S tem se tudi krepi zavest o lesu kot trdnem in odpornem materialu, ki je skupaj s sodobnimi tehnikami obdelave tudi izredno nosilen, hitro postavljen in predvsem omogoča različne načine rabe. Kot pove prof. Koželj, je les uporaben tako za izgradnjo mostu kot za večnadstropni hotel.
“Vedno poskušamo prepričati naročnika oziroma investitorja, naj razmišlja trajnostno. Trajnostna arhitektura je namreč lesena arhitektura. To je zelo preprosto. To je praktično edina arhitektura, ki uporablja obnovljivi vir,” še sklene naš sogovornik.
Pa poglejmo še, kako se les obnaša v enem od najbolj vlažnih okolij, kar si jih lahko zamislimo: nad reko. Obiskali smo dve leseni brvi, del krožne kolesarske poti, ki jo Občina Bohinj vzpostavlja fazno.
Kolesarska brv čez Savo
Dans arhitekti: Rok Bogataj, Miha Dešman, Eva Fišer Berlot, Vlatka Ljubanović, Katarina Pirkmajer Dešman
Kolesarska brv pri Bohinjski Bistrici, ki jo je Občina Bohinj dokončala leta 2013, je s svojo preprosto, a hkrati pametno in racionalno leseno konstrukcijo prepričala tako domačine kot obiskovalce ter za povrhu prejela več svetovnih nagrad, med drugim tudi prvo nacionalno nagrado za leseno gradnjo 2013. Pogovarjali pa smo se z njenim soavtorjem, Miho Dešmanom iz biroja Dans arhitekti.
“Ko se sprehajaš po prelepi bohinjski pokrajini, vidiš kar nekaj tradicionalne arhitekture. Na primer kozolci v Studorju so bili za nas direktna inspiracija tako po materialnosti kot po uporabi lesa, pa tudi po neki konstruktivnosti – takšni konstruktivnosti, ki je izrazito racionalna,” razloži prof. Dešman in pojasnjuje: “Kmetje v tem okolju so namreč znali zgraditi najbolj racionalno možno arhitekturo in mi smo poskušali povzeti ta način razmišljanja in narediti objekt, ki bo skrajno racionalen – da ne bo nič preveč in da se ne bo dalo nič več odvzeti.”
Most je tako izveden le z dvema lepljenima lesenima nosilcema, ki sta hkrati ograja brvi. Nosilca sta na zunanji strani pred vplivi vlage zaščitena s skodlami, na notranji z oblogo iz macesnovih desk, opirata pa se na oba bregova in na dva (betonska) podporna stebra.
Brv na Rju
Atelje Ostan Pavlin: Aleksander S. Ostan, Nataša Pavlin, sodelavec Anže Repinc
Lani je pot, ob kateri so med drugim zasnovana tudi prekrasna gozdna postajališča (tudi v celoti lesena), dobila še en pomemben člen, in sicer novo kolesarsko brv, ki povezuje naselji Kamnje in Polje. Kar 40 metrov dolg, pokriti leseni most, pod katerega so se podpisali v ateljeju Ostan Pavlin arhitekti, kolesarjem in sprehajalcem ponuja prostor za senčen oddih s panoramskim razgledom na lepote Gorenjske.
Most spaja levi, relativno divji in naravni breg, z desnim, pozidanim in urbaniziranim ter predstavlja vez med obema. Na cesto se priključi z dvema strogima krakoma, ki omogočata dostopnost z dveh smeri, proti naravi pa se na drugem bregu spusti z mehko oblikovanim, počasi spuščajočim se lesenim mostovžem. Brv je oblikovana kot hiša na vodi, in je z izjemo nosilnih gredi v celoti lesena. Leseno ostrešje, leseni stebri, tlak in ograja skupaj s slikovito kuliso pričarajo pravljično izkušnjo prostora. Takšno, ki jo lahko zagotovi le lesena arhitektura.
Članek je nastal v sodelovanju z javno agencijo SPIRIT Slovenija ter s finančno podporo in sodelovanjem Ministrstva za gospodarski razvoj in tehnologijo Republike Slovenije, Direktorata za lesarstvo.
