V kraju Mugeba nad Porečem je slovenska družina kupila centralno vaško parcelo. Na njej je že stala majhna kamnita hiška, stara vaška pekarna z ohranjeno pečjo. Hiško so spoštljivo ohranili v svoji izvirni podobi; poleg pa so si zgradili svoj morski dom. Načrtovanje so zaupali biroju Habitare.
S parcele, stisnjene med sosednje hiše, se je odpiral razgled na morje. Ne razkošen, a ravno zadosten. Ker družina ni načrtovala stalnega doma, pač pa počitniškega, je bila osnovna želja dovolj prostora za druženje. Tako je nastalo popolnoma odprto, prehodno pritličje, ki se skoraj nezaznavno spoji še s prelepim, sodobnim mediteranskim vrtom.
Senčno in sončno
K temu nezaznavnemu prehodu pripomore enovit tlak iz avtohtonega kamna kirmenjaka, s katerim so obloženi tako notranji kot zunanji prostori. Na kamniti podlagi se tako zvrstijo dnevna soba, ki jo od bazena ločuje le steklena stena; kuhinjski otok, okoli katerega se zbira cela družina, ter velika notranja jedilna miza; seveda pa ne manjkajo niti zidana letna kuhinja ob zeliščnem vrtu ter zunanja miza iz masivnega lesa, opremljena z lahkimi stoli, betonsko klopjo in senčnikom. Življenje ob morju namreč ni nikoli striktno omejeno na (fizični) ‘znotraj’ in ‘zunaj’, pač pa na senčno in sončno, privetrno in zavetrno. Družina lahko tako ob pripeki skoči v bazen ali pa senco poišče v notranjih prostorih, potem pa se proti večeru počasi, a spontano preseli na ob veliko mizo, na večerno sapico. Tega prehajanja ne omejujejo masivne stene, le lahki stekleni zastori. Pravzaprav je edini masivni element celotnega pritličja le ohranjena kamnita hiška, ki postane kulisa vsega družabnega življenja.
V nadstropju je družina želela dovolj spalnic, da lahko udobno prespi osem ljudi. Čeprav so vse spalnice opremljene podobno, pa ima vsaka svoj (slogovni in barvni) odtenek. V nadstropju najdemo še tri kopalnice, igrivo oblečene v tapete in izbrano keramiko.
Posebna je tudi osvetlitev. Nežna in ambientalna svetloba poudarja le pomembne točke. Bazen, na primer, ali klop na terasi. Očiščena originalna kamnita stena sosednje hiše, na katero je naslonjena dnevna soba, osvetljuje niz linearnih svetil; prav tako tudi umetniška dela na hodniku. Ponoči zasvetijo luči ob velikih steklenih stenah, v katerih se nato zrcali izbrani interier. Ob hladnejših nočeh pa ambientalno osvetlitev mečejo plameni iz razkošnega, sodobnega kamina v dnevni sobi. Interier tako ne nudi le pohištva, pač pa tudi atmosfero za popolno sprostitev uma in telesa.
Čeprav družina sprva ni želela uporabne strešne terase, pa so si – ko je hiša že stala – vseeno premislili. Spektakularen razgled, ki ga niso mogli popolnoma ujeti ne v pritličnih, niti v spalnih prostorih, je tu popolnoma neoviran. Majhna terasa z masažnim bazenom in ležalniki je tako postala odlična razgledna točka za sproščujoče opazovanje sončnih zahodov.
Arhitektura: Leonid Zuban, Dino Krizmanič
Interier: Habitare, Lidija Rutar
Krajinska ureditev: Lidija Rutar, Tina in Gregor Vreš
Fotografije: Juš Medič
