Anja Turk je kot mlada arhitektka dobila izjemno priložnost, da se šola pri prenovi svojega prvega stanovanja. Kljub omejenim denarnim sredstvom, ki so zahtevala veliko iznajdljivosti in ustvarjalnosti, je nastal interjer, v katerem se ona, njen fant Matic in njun pes Vasko odlično počutijo.
Stanovanje se nahaja v bloku iz leta 1958. V njem je živela Anjina babica, odraščal njen oče in zdaj je med prenašanjem iz roda v rod stanovanje pripadlo njej. Ker gre za gradnjo izpred mnogo desetletij, je bil interjer tudi v temu primernem stanju.
»Moja ideja je bila, da bo treba vse na glavo obrnit, ker pač ne bi hotela samo nekih lepotnih korekcij. Ampak sem si predstavljala, da bo treba tukaj vse od začetka do konca speljat tako, kot je treba,« opisuje arhitektka in dodaja, da so večino začetnih osnovnih del opravili sami s pomočjo prijateljev, na primer ročno odnašali material, saj je blok brez dvigala.
O spremembi tlorisa se je Anja posvetovala s statikom, saj si je želela čim bolj odprtih prostorov, za kar bi morala podreti kar nekaj sten. Ko je dobila zeleno luč, je najprej začela načrtovati nov tloris. Tam, kjer je danes dnevni prostor, je bila včasih spalnica. Smiselno je bilo, da se ta razporeditev obrne, saj je vseeno, če je spalni prostor obrnjen na sever, nov dnevni prostor pa je tako dobil zares razkošno veliko svetlobe.
Sivo pobarvana opečnata stena v dnevnem prostoru je prav tako rezultat Anjinega dela s pomočjo prijateljev. Pri odkrivanju ometa so ugotovili, da bodo vidne linije, kjer so nekoč potekale napeljave. Vendar mlade arhitektke to ni motilo, nasprotno, zdelo se ji je nesmiselno zakrivati te sledi preteklega časa, in tako je tudi ostalo. Opeko so impregnirali, da se ne bi krušila, pa tudi zato, da se je pozneje nanesena siva barva lepše prijela podlage.
Poleg nevtralnih sivo-belih tonov, ki so prevladujoči, zasledimo v stanovanju še modre in roza barve, ki so, kot pravi Anja, »odraz trenutnega navdiha«. »Pri meni se barve stalno menjajo. Imam leto, ko se mi bo zdela najboljša barva modra, pa bom drugo leto želela imeti vse opečnate barve, potem pa mogoče zeleno,« se zasmeje.
V stanovanju je še kar nekaj zanimivih poudarkov, recimo bakrenih – viseče lučke nad kuhinjskim otokom in ročaji na kuhinjskem pohištvu – ter usnjenih – taki so ročaji na omarah v spalnici. Te male stvari niso drage, na koncu pa povežejo prostor v eno zgodbo, lahko se jih pa tudi brez slabe vesti zamenja. Kadar imaš opraviti z omejenimi sredstvi, se še toliko bolj potrudiš biti ustvarjalen in domiseln, pojasnjuje Anja in zaključuje, da tudi sicer v stanovanju ni kakšnih posebno dragih kosov. No, morda kak stol in aparat, stvari, ki jih lahko premikaš in seliš.
Arhitektura: Anja Turk
Fotografije: Matic Bajželj
