Ob sodobni enodružinski hiši je zrasel mehak vrt, ki v svoji obliki in radosti posnema otroško igro pihanja mehurčkov.
Šarm starih družinskih vrtov je, da se na njih poznajo sledovi življenja. Stare, že stokrat obrezane jablane dišijo v oddaljnem delu vrta, košata lipa senči teraso, ograjo zakriva vzpenjava vrtnica, na katero je vrtnarica še posebej ponosna. Zelenjavni vrt že leta dobro rodi – družina je našla popolno mesto za paradižnike – cvetlične gredice so preraščene z najlepšimi trajnicami, ob hiši pa so sproti in po potrebi rasla letna kurišča, zunanje jedilnice, klopi in gugalnice. V teh starih vrtovih smo vedno znova presenečeni, do kakšne simbioze pride med človekom in njegovim koščkom narave.
Družina iz Kamnika je ob svoji novi hiši želela prav to: obilico dobro izraženih kotičkov, vrt za življenje, za gojenje zelenjave, za posedanje, kuho in druženje. A celoten vrt z vsemi doživljajskimi kotički je težko oblikovati v enem zamahu, zato so se za pomoč obrnili na krajinsko arhitektko Saro Peternel. Nastal je urejen in uporaben, a hkrati dinamičen in igriv vrt, v katerem se je družina udomačila že prvi dan.
“Vse se je začelo z okroglim kuriščem, za katerega sta si lastnika zaželela poseben kotiček,” pove krajinska arhitektka, ki je iz krožne oblike kurišča črpala navdih za zaobljene oblike, ki se pojavljajo povsod po vrtu: od krožno zasnovanih cvetličnih gredic, okroglih stopalk, pa do kroglasith svetil; krožna oblika se pojavlja tudi v cvetovih trajnic in v okrasnih prodnikih.
Najbolj zanimiv je prav kotiček ob kurišču. Umeščen je v na prvi pogled neprivlačen vogal, med dva betonska zidova. Krajinska arhitektka je obnju prislonila visoko betonsko korito, ki vogal mehko zaokroži, vanj pa je nasadila cvetoče trajnice v modrih, vijoličnih in roza odtenkih. Na korito je pritrdila leseno klop, ki so jo tekom načrtovanja poimenovali ‘polžek’, ter na sredo okroglega tlaka umestila kurišče iz cortena.
Ob južnem zidu sta svoje mesto našla še manjša letna kuhinja ter betonsko korito. Vsi elementi vrtnega pohištva so med seboj povezani s potjo iz okroglih stopalnih plošč, ki vodijo na teraso. Na parcelo je krajinska arhitektka umestila tudi dovolj dreves – šmarne hrušice, rdečelistni japonski javor, stebraste gabre – ki dogajanje na vrtu zastirajo pred sosedi, čez leta pa bodo družini ponudila tudi osvežujočo senco.
Krajinska arhitektka je vrt spremljala tudi med izvedbo.
Zelenjavni vrt je oblikovan v visokih gredah na koncu podolgovatega vrta. Tu se vrtna zasnova počasi izravna in prevzame strožje, pravokotne linije, ki se v vogalu parcele zaključijo v vrtni lopi in nadstrešku za avtomobile.
Ob prijetnih poletnih večerih, ko plamen iz kurišča narekuje prijetno vzdušje, se prižgejo še številna zunanja svetila. Skrita v nasade ali pod elemente so pravzaprav nevidna; zato pa iz teme izstopijo prelepi obrisi betonskega vrtnega pohištva, drevesnih krošenj in cvetov trajnic. Osvetlijo se tudi nasmehi družine, ki na vrtu, izvedenem pod budnim očesom krajinske arhitektke, vsak dan odkrije kaj novega. “Veseliva se, da bo naš vrt zorel in rasel z najino družino,” še zaključita zadovoljna lastnika.
Krajinska arhitektura: Sara Peternel
Fotografije: Rene Gomolj & Doris Markač, Ninetyframes
