Mladi francoski talentirani fotograf Romain Veillon se je lotil prav posebnega izziva: v zapuščenih in dotrajanih objektih išče spokojnost in estetiko, ki jih upodablja na fotografijah. Z njegovim delom pa se poraja tudi vprašanje, kakšne bi postale stavbe, če bi človeštvo kar naenkrat izginilo.
Francoski fotograf Romain Veillon je svoje delo posvetil ovekovečenju krajev, za katere se zdi, da so ostali pozabljeni. Gre za podobe bolnišnic, tovarn, domovanj, cerkva in gradov, ki so obmirovali v času, ob tem pa jih je s svojo tančico prekrila narava. S svojim delom odpira vprašanja o odnosu med človekom in okoljem, s tem pa nas spodbuja k razmisleku o naših preteklih dejanjih in njihovem odmevu v prihodnosti.
»Zapuščene stavbe me fascinirajo že vse od otroštva. Predstavljam si, da smo vsi kot otroci radi raziskovali zapuščene objekte v naši bližini in nam je to za vse čase ostalo v spominu. Sam osebno sem vsako poletje rad raziskoval staro zapuščeno tovarno tovornjakov moje babice,« se spominja eden najbolj nadarjenih francoskih sodobnih fotografov. Kot pove, je njegov cilj, da bi opazovalci slike skupaj z njim odpotovali v preteklost in si izmislili zgodbice, ki se skladajo s podobo na sliki: »Moje fotografije dojemam kot neke vrste memento mori, tu so, da nas spominjajo na to, da ima vsaka stvar, vsako bitje konec, zato bi morali uživati, dokler traja.«
Prvi objekt, ki ga je fotografiral v zapuščenem stanju, je bil pariški Molitor bazen. Ker je že v mladosti rad zahajal tja, saj je živel nedaleč od stavbe, je zapuščeni bazen že dobro poznal. V začetku se je s svojo fotografijo bolj osredotočal na raziskovanje, kasneje pa je vse bolj pomembna postala tudi estetska komponenta. Osredotočil se je na to, da obnovi atmosfero samega prostora in le to ujame v fotografijo s pomočjo primerne osvetlitve.
Njegove fotografije pa niso le estetski prikaz zapuščenih prostorov, ki v naši družbi veljajo za vse prej kot lepe. Ob ogledu fotografij se porajajo tudi apokaliptična vprašanja, kakšno bi bilo življenje na planetu, če bi človeštvo naenkrat izginilo. »Seveda sem razmišljal tudi o tem, saj sem tako kot mnogi tudi sam obseden s post apokaliptičnimi mislimi. Sprva vidimo vse te prostore, sobe kot nekaj, kar je obtičalo v času, če pa se vanje potopimo in se v njih izgubimo, če ne razmišljamo o samem kontekstu fotografije, pa bi brez dvoma lahko odražale prihodnost brez človeškega faktorja,« zaključuje fotograf, čigar dela si lahko ogledate tudi na njegovem Instagram profilu.
Fotografije: Romain Veillon
