Evropska komisija in Fundacija Mies van der Rohe sta objavili seznam 40 projektov iz Evropske unije, ki se potegujejo za nagrado Mies van der Rohe. Projekti, zgrajeni v zadnjih dveh letih, prihajajo iz osemnajstih evropskih držav, med nominirance pa sta se uvrstila tudi dva projekta slovenskih avtorjev: Tržnica Ptuj avtorjev Arhitektura Krušec in Studio AKKA ter Nova galerija in kazemate biroja Bevk Perović arhitekti.
Med 532 predlaganimi projekti je sedemčlanska žirija pod vodstvom Tatiane Bilbao izbrala 40 stavb, parkovnih in urbanih ureditev, ki se bodo potegovala za prestižno bienalno nagrado. Med nominiranci je letos največ projektov večstanovanjskih stavb, saj je žirija zavestno iskala vzorne primere nove organizacije so-bivanja; v izboru pa najdemo tudi posebne zanimivosti, kot so urbane kmetije ter začasne strukture, ki nastajajo ob zahtevnih prenovah zgodovinske dediščine. Trajnostnost – in s tem prenova obstoječih objektov -, kot poudarja žirija, je edina pot k uspešni in zadovoljni družbi.
Prenove pa so bile tudi tema obeh nominiranih projektov slovenskih avtorjev.
Nova galerija in kazemate, Wiener Neustadt, Avstrija
Bevk Perović arhitekti
Dunajsko Novo mesto je leta 2016 razpisalo natečaj za preobrazbo nekdanjega skladišča srednjeveške utrdbe v galerijske in kulturne prostore. Na natečaju so zmagali Bevk Perović arhitekti s svojim predlogom, ki je kazemate povezal z mestom z arhitekturno potjo, ki obiskovalca popelje iz urbanega vrveža v stoletja staro podzemlje. Skozi novo, zastekljeno vhodno avlo, do katere se spustimo po padajočem trgu, namreč vstopimo v labirint starih skladišč – zdaj galerijskih dvoran. Sprehod se konča v avditoriju, osvetljenem od zgoraj, nato pa obiskovalca iz podzemlja pot vodi nazaj v zeleni park, v mesto.
“Projekt zajema vprašanja rekonstrukcije in integracije skritih zgodovinskih plasti nazaj v zavest mesta. Ta historični kompleks, dolgo časa skrit, lahko zdaj izkusimo in razumemo v vsej njegovi kompleksnosti,” povedo avtorji.
Tržnica Ptuj
Arhitektura Krušec, Studio AKKA
“Glavna naloga projekta je bila mestu povrniti izgubljeno družabno površino, ki jo je pred leti izgubilo. Ustvariti prostor za prebivalce Ptuja, kjer se bodo lahko srečevali in družili.”
Četudi odprta površina za cerkvijo sv. Jurija danes izgleda samoumevno, pa ta prostor nikoli v zgodovini ni bil namenjen trgu. Pred porušitvijo je na tem mestu namreč stala vojašnica, ki je bila obkrožena z ozkimi srednjeveškimi ulicami. V prvi polovici prejšnjega stoletja je bila vojašnica porušena, izpraznjena površina pa namenjena tržnici, cesti, avtobusni postaji in kasneje tudi parkiriščem.
Prostor tržnice pred in po prenovi, foto: Arhitektura Krušec, Miran Kambič
Vzorec tlakovanja trga iz rdečega teraca z granulatom dravskega prodca povzema obris nekdanje vojašnice in njene sosednje hiše, medtem ko robno tlakovanje s pohorskim tonalitom ponazarja potek starih srednjeveških uličic. Nova stavba tržnice je poglobljena, njena streha pa pohodna – s tem pa se ustvari tudi predprostor cerkvi sv. Jurija.
Delo ikoničnega arhitekta, po katerem se imenuje nagrada, prav tako med nominiranci
Nova Narodna galerija v Berlinu je bila tako skrbno prenovljena, da si je zaslužila nominacijo za nagrado, ki nosi ime njenega izvirnega ahritekta. Arhitektura: David Chipperfield Architecture, foto: Simon Menges
Ludwig Mies van der Rohe, nemški modernistični arhitekt, po katerem se imenuje nagrada, je po svoji imigraciji v Združene države v Evropi postavil le eno stavbo – Novo Narodno galerijo v Berlinu, zaključeno leta 1968. Velika jekleno-steklena stavba na kamnitem podiju je preprosta, pa hkrati drzna in ikonična. Po skoraj polovici stoletja intenzivne uporabe je prišel čas za njeno prenovo, ki so jo prevzeli David Chipperfield arhitekti. “Zavestno smo se odločili, da stavbe ne bomo vidno ‘osvežili’. Sledovi staranja so bili ohranjeni, popravili pa smo konstrukcijsko škodo,” povedo v biroju, kjer so spretno krmarili med konzervatorstvom in avtorskim doprinosom k prenovi.
Večstanovanjska gradnja kot prostor solidarnosti
V kategoriji večstanovanjskih zgradb, v kateri prevladujejo nominiranci za prestižno nagrado, pa najdemo veliko t.i. kooperativnih gradenj. Bodoči lastniki v tem primeru sodelujejo pri nakupu urbane parcele, nato pa skupaj z arhitektom na njej zasnujejo večstanovanjsko stavbo, prilagojeno njihovim željam in potrebam. S tem si zagotovijo dostojno bivanje v urbanem okolju, ki pa ni podvrženo tržni logiki in z njo povezanimi umetno napihnjenimi cenami. Omenimo dva primera.
Avditorij, skupna kuhinja in jedilnica, delavnice, knjižnica in sobe za goste so namenjeni vsem lastnikom, medtem ko so stanovanja majhna in povsem optimizirana. To spodbuja druženje, sobivanje in večjo kvaliteto življenja. Arhitektura: Helen & Hard, foto: Sindre Ellingsen
Prvi primer, na Norveškem, je zgrajen z željo, da bi si njegovi prebivalci lastili manj zasebnih prostorov, hkrati pa imeli dostop do raznolikih pol-javnih programov – od skupne kuhinje pa do knjižnice. Gre za projekt, ki prevprašuje, kako graditi družbeno trajnostno gradnjo, ki zmanjšuje naš ogljični odtis in hkrati izboljšuje našo kvaliteto bivanja.
Solidarnost je bilo glavno vodilo pri oblikovanju tega dunajskega bloka – kot stanovanja za begunce na eni strani ali pa poseben fond solidarnosti, iz katerega lahko stanovalci črpajo v primeru osebnih stisk na drugi strani. Arhitektura: einszueins architektur, foto: Hertha Hurnaus
Nominirana je tudi dunajska kooperativna zgradba, kjer so se bodoči lastniki stanovanj skupaj z arhitekti odločali o prav vseh aspektih njhovega stanovanjskega bloka – od zunanjega izgleda pa do zadnje vtičnice. Objekt vsebuje skupno kuhinjo, knjižnico, savno, delavnice, atelje in fitnes sobo. Vsa stanovanja so zasnovana točno za potrebe vsakega od lastnikov in so dostopna po zunanjem hodniku, imajo pa tudi svoj zasebni balkon. Lastniki so financirali tudi izgradnjo enot za begunce v istem kompleksu.
Urbane kmetije
Kot posebnost pa sta se letos med izbranci znašli tudi dve urbani kmetiji, ki – bolj v eksperimentalno-socialnem smislu – raziskujeta možnost gojenja lastnih pridelkov znotraj strnjenih urbanih naselij.
Stavba, ki spodbuja krožno ekonomijo, je hkrati stičišče lokalnih prebivalcev, predelovalnica bioloških odpadkov, permakulturni vrt, restavracija in dom socialno šibkejšim družinam. Arhitektura: Grand Huit, foto: Myr Muratet
Železniška kmetija – postavljena ob ostanku nekdanje železnške proge na severu Pariza – je solidarnostni obrat, ki so ga vzpostavili lokalni prebivalci v sodelovanju z lokalnimi društvi. Želeli so solidaren prostor, ki bi vključeval ranljive skupine ljudi in ponujal zaposlitev, hkrati pa ponujal bližnjim sosedom lokalno pridelano zelenjavo. Poleg prostora za gojenje pridelkov je v objektu še 15 socialnih stanovanj, 5 študentskih stanovanj ter restavracija. Objekt je bil zgrajen iz lesa, opremljen pa večinoma iz recikliranih materialov.
Prvi francoski vertikalni agrokulturni eksperiment želi lokalnim prebivalcem zagotoviti sveže in zdrave pridelke, ki ne potrebujejo dolgega transporta, skladiščenja in trgovskih posrednikov; hkrati pa izobraževati o pomenu ekološkega, vzdržnega kmetijstva. Arhitektura: ilimelgo, Secousses Architectes, foto: Sandrine Marc
Le lučaj stran, v mestu Romainville na obrobju Pariza, pa stoji prava pravcata vertikalna kmetija. Pritličje je namenjeno javnosti, medtem ko so je tisoč kvadratnih metrov v nadstropjih namenjena celoletni rasti pridelkov v visokih gredah. Stavba je bila zasnovana kot industrijski prototip, z veliko poudarka tako na primerni naravni osvetlitvi pridelkov kot na udobju in ergonomiji zaposlenih.
