Posvejt je znamka ličnih svetil, izdelanih iz najrazličnejših odsluženih predmetov, ki so po zaslugi Klemna Koširja dobili novo priložnost. Sprva je 'upcycling' uporabil za izdelavo svečnikov, pozneje tudi svetil in drugih kosov pohištvene opreme.
Klemen Košir je eden tistih, čigar življenje se bere kot filmski scenarij. Ljubezen do ustvarjanja ga spremlja že od malih nog, ko je rad priskočil na pomoč dedku v mizarski delavnici. Po končani srednji šoli je leto dni študiral arhitekturo, nato pa se zaposlil v mizarski delavnici. Pri 25 letih se je ponovno posvetil študiju, tokrat umetnostni zgodovini, pozneje pa nekaj let deloval v Muzeju za arhitekturo in oblikovanje (MAO). Zatem je opravil izpit za turističnega vodnika in vse od tedaj se ukvarja z vodenjem po Evropi in Bližnjem vzhodu. Kadar ne potuje, se rad zapre v domačo delavnico in se loti oblikovanja najrazličnejših uporabnih predmetov, predvsem svetil iz lesa in kovine.
Že med študijem arhitekture ga je veselila izdelava maket. Prav tako pa so njegova velika strast tudi odsluženi predmeti, v katerih vidi velik potencial za reuporabo. Prve izdelke iz odpadnih materialov je izdelal že v mizarskih letih – eden takšnih je svečnik, izdelan iz noge starega stola.
»Odkril sem, da me ustvarjanje takih izdelkov veseli. Sprva sem izdelke sramežljivo skrival. Ko sem jih pokazal drugim, so bili ljudje navdušeni. Nastajati so začele tudi luči. Najbolj vznemirljivo je, da lahko svečnik ali lučko naredim iz praktično česarkoli. Starih odsluženih strojev, pohištva ipd. Veliko mi pomeni občasna udeležba na rokodelskih sejmih. Tako ohranjam stik z drugimi ustvarjalci in občinstvom,« pojasni Klemen.
Njegov dedek je tisti, ki je vnuku predstavil rokodelstvo. Njegova delavnica, urejena v kleti hiše, je bila pravcata sanjska dežela, kjer je dišalo po lesu in kar koprnelo od ustvarjalnosti. V obdobju srednje šole je njegova ljubezen do rokodelstva še naprej rasla, saj je način pouka dijakom omogočal vsaj en dan praktičnega dela v delavnici na teden. Klemen je tako dobil priložnost bližje spoznati načine dela v kovačiji, tudi livarni, na kar še danes goji lepe spomine: »Ta moč v človeku, da preoblikuje materijo in ji da obliko po svoji volji, je vznemirljiva.« Kovina mu je sicer manj domača kot les, a takrat ga je delo v delavnici posrkalo vase.
Po tem, ko je opustil študij arhitekture, se je zanj našlo mesto v mizarski delavnici, kjer je imel priložnost rokovati z masivnim lesom. Ne le iveralom. Po zaslugi starega mizarskega mojstra je pridobil bogato znanje starih postopkov obdelave lesa in nekaterih tehnik, kakršna je recimo rogljičenje. Takrat mu je v roke prišel tudi stari mizarski učbenik iz petdesetih let minulega stoletja, ki je v njem vzbudil veliko željo po tem, da bi se izučil tehnik, kakršni sta rogljičena zveza ali lastovičji rep.
»V tem času sem začel izdelovati prve kose notranje opreme, ki niso bili čisto običajni. Recimo kopalniška omarica, ki sem jo sestavil iz dveh nočnih omaric. Obnavljal sem stare kose pohištva. To strast do obnove sem ohranil. Recimo temu bolj konservativen del moje ustvarjalnosti. Ampak tudi to je užitek, ko pred teboj stoji star in polomljen kos pohištva, ti pa točno veš, kako mu boš povrnil življenje. Največji užitek je na koncu, ko delaš polituro, takrat pohištvo zasije, ko nanj naneseš mešanico olj,« s strastjo v glasu opiše ustvarjalec.
Med leti v Muzeju za arhitekturo in oblikovanje je v sklope ene izmed razstav prišel v stik z delom finskega oblikovalca Tapia Wirkkala. Njegov odnos do materiala ga je nagovoril. Poleg ene poglavitnih osebnosti finskega povojnega oblikovanja pa ga je nagovorilo tudi delo domače ikone, Jožeta Plečnika. Med dela slednjega spada tudi predelava uporabnih predmetov v svetilke, kot jo lahko občudujemo v cerkvi sv. Mihaela na Barju, in njegova rešitev za svetilko v mali sprejemnici Plečnikove hiše. Prav ta ustvarjalnost onkraj naših meja je Klemna še dodatno navdihnila:
»Plečnik je bil pri razumevanju uporabnosti predmetov daleč pred svojim časom. Vedel je, da namen in uporabnost predmeta določa uporabnik in ne splošno prepričanje. Ljudje smo pogosto ujetniki svojih predstav. Nekoč mi je neka družinska znanka ob pogledu na moj vrt rekla, žametnice so vendar rože za na grob! Uboga reva. Jaz najbolj uživam v rušenju stereotipov. Iz česarkoli je moč izdelati skoraj karkoli. Če se odločim, bo pogonsko vreteno šivalnega stroja podstavek za luč in mehanizem za dvigovanje klavirskega stolčka bo svečnik.«
Svojo ustvarjalnost je želel na nek način označiti. Ji dati ime. Zato je iskal besedo, ki bi jo kar najbolje ponazorila. Tako je našel ime ‘Posvejt’, ki je prekmurski izraz za luč v kar najširšem pomenu besede. Ker glavnino njegovih izdelkov predstavljajo prav svečniki in luči, je bilo ime na mestu. Posvejt ali krajše črka P. S tem je začel svoje ustvarjanje deliti tudi na blogu, Instagramu in spletni strani, ki pa je še v povojih. Kot pravi Klemen, ni človek, ki uživa v promociji, ljubše mu je ustvarjanje.
Ustvarjalni proces se začne z izbiro primernega materiala. Posamezne kose Klemen dlje časa opazuje, in ko pride do ustvarjalnega preboja, zaviha rokave in se loti dela. Ko se je prvič spoznal z ‘upcyclingom’ oz. ponovno uporabo predmetov, slednja pri nas še ni bila v tolikšnem razmahu kot danes. Dandanes je jasno, da svet ob brezmejni potrošnji in nenehni potrebi po več in novem ne bo preživel. Ponovna uporaba je zato trajnostni vidik v vseh pogledih tako v modi kot tudi oblikovanju in opremljanju prostorov.
»Jaz predmete, ki so odslužili svojemu namenu, ponovno uporabim, po navadi v popolnoma drugačni vlogi, kot so jo imeli v prvem življenju. Konzerva lahko postane senčnik za luč. Pri recikliranju gre za to, da uporabiš material, iz katerega je določen predmet. Steklenico stališ, da dobiš steklo, konzervo stališ, da dobiš železo in potem iz te surovine izdelaš nekaj. Pouporaba je za stopnjo više, če sem lahko malo hudomušen. Danes se o tem veliko govori, malo manj se dela na ta način. Ampak to je krožno gospodarstvo in odgovorno ravnanje z viri,« je jasen Klemen.
Materiale, s katerimi rokuje, najde na najbolj nenavadnih krajih. Od kleti, podstrešij, kuhinje in sosedovega kupa smeti pa do plaže, kjer počiva naplavljen les. Trenutno ima v delavnici celo serijo predmetov, ki jih je našel na enem od sredozemskih otokov. Za zdaj čakajo, da zaživijo v drugo življenje. Kot pravi Klemen, praktično ni predmeta, ki ga ne bi bilo mogoče ponovno uporabiti. Omejitev ni. Edina omejitev je samoomejitev.
V prihodnosti bi rad svoje ustvarjanje predstavil tudi v tujini. Njegova svetila niso za vsakogar. Vsako izmed njih ima prav poseben karakter, ki pokliče mimoidočega. Kupca. Ali kot zaključuje Klemen: »Ko je prišel pravi človek do moje stojnice in prijel lučko v roke, sem vedel, da je ta luč zanj. Pravzaprav ne prodam veliko, moje luči so moji otroci, teh pa ne gre zaupati prav vsakemu.«
