Na Gorenjskem, pod Krvavcem, smo našli dve precej podobni hiši. Stojita na lepi osončeni parceli druga ob drugi in med njima ni nobene ograje. Istočasno sta ju namreč zgradila brata, vsak za svojo družino in s hvalevrednim namenom, da meja med njima nikoli ne bo. Najprej smo obiskali mlajšega brata Matica Zakrajška, ki je umetnik oblikovanja lesa in eden redkih mojstrov izumirajoče obrti – skodlarstva. Seveda ni šlo drugače, kot da je v tanke macesnove deščice oblekel tudi del svoje hiše.
Matic in Neža sta bila v željah, kakšne hiše si želita, že od začetka zelo složna. Njuna vizija je bila na zunaj dokaj tradicionalna hiša, ki se nevpadljivo vklopi v gorenjsko okolje, znotraj pa sta hotela več individualnosti in predvsem bolj modernega pridiha.
»Želela sva si v prvi vrsti domačo hišo. Da ko vstopiš v prostor, občutiš toplino, domačnost … Druga zadeva, ki nama je bila pa sploh pomembna, je bilo pa to, da nisva želela samo tradicionalnega ali pa samo modernega, ampak to združiti skupaj,« začne s pripovedovanjem Neža.
Gradnjo hiše sta zaupala priznanim cerkljanskim mojstrom lesene skeletne gradnje in nastal je dom, v katerem je povsod čutiti prisotnost in ljubezen do lesa. Kaže se pri velikih elementih, kot je razgaljeno ostrešje, in v manjših kosih, ki jih je izdelal Nejc; bodisi pri pručki z dvema stopničkama ali pri markantni mizi iz 300 let starega lesa, ki na izviren način priča, da v hiši ne živi samo umetnik in mojster obdelave tega naravnega materiala, ampak tudi ljubitelj konj.
»Ja. Na vsaki stvari poskušam pustiti svoj podpis. In zagotovo je moj podpis povezan s konji, s katerimi se ukvarjam že praktično celo življenje,« pravi Matic, ki je prvega konja dobil pri devetih letih. Ta konj je še danes pri hiši, pove in doda, da ga zdaj jahata njuna otroka. S svojim prvim konjem je tudi tekmoval, v galopskih dirkah, kasneje pa se je preizkusil tudi v spretnostnem jahanju. V letih, ko se je aktivneje ukvarjal s športom in konji, se je nabralo tudi kar precej pokalov.
No, in ko smo že pri konjih, ne moremo mimo jahalnega konjička, ki ga je Matic izdelal iz lesa. Dolgo je bil nedokončan, ko sta se preselila v hišo, pa ga je na veliko veselje otrok končal in tako zdaj krasi njihov dnevni prostor.
Sicer pa je Matičev izdelek tudi postelja v glavni spalnici. Izdelal jo je v sodelovanju z bratom Nejcem, izučenim mizarjem, ki je poskrbel za podnožje z vsemi izvlečnimi predali in tehnično dovršenost, sam pa je bil zadolžen za dizajn, pri čemer je med deskami uporabil tradicionalne lesene spoje, pod posteljo pa dodal tudi ambientalno razsvetljavo.
»Ko moraš iti ponoči otroka malo pokriti, da ti ni treba cele hiše osvetliti, je super. Stopiš dol, vidiš, kam stopiš, kam greš in kako prideš nazaj,« potrdi Neža in pristavi, da je zelo vesela, da ima njen mož z bratom tako dober odnos, odlično se pa tudi sama razume z Nejčevo ženo. »Ker če si deliš skupno dvorišče, skupaj otroci rastejo, kaj si želiš boljšega kot to, da greš lahko k sosedi po ”cuker”,« simpatično zaključi.
Članek je nastal v sodelovanju z javno agencijo SPIRIT Slovenija ter s finančno podporo in sodelovanjem Ministrstva za gospodarski razvoj in tehnologijo Republike Slovenije, Direktorata za lesarstvo.
Fotografije: Ambienti
