Na območju, ki ga poraščata dišeči timijan in divji šipek, je zrasla zanimiva hiša, ki bi se lahko brez težav izmuznila nepozornemu obiskovalcu. Njen dostop je namreč skrbno skrit v pokrajino, a ob vstopu v objekt se pred nami odpre nov svet.
Novonastali objekt je na zaplati, kjer so nekoč odlagali jalovino. To območje je namreč skozi zgodovino močno zaznamoval rudarski značaj regije, ki je ponudil preživetje v razgibani in negostoljubni pokrajini. Naročniki so nalogo zaupali novozelandski arhitektki Bergendy Cooke, ki je morala ob oblikovanju novega objekta vzeti v zakup tudi vremenske vplive, ne da bi pri tem zakrila poglede na izjemno okolico.
Arhitektka se je odločila, da hišo sidra v pobočje, pri čemer si je za zgled vzela nekdanje kamnite rudarske koče, ki v okolici še kljubujejo surovim razmeram. S tem je odprla pogled na reko v dolini in bližnji družinski vinograd.
Kljub pravokotni obliki parcele jo je arhitektki uspelo razčleniti na dinamičen tloris, ki uporabniku omogoča razburljivo zaznavo prostora. Za izhodišče oblikovanja tlorisa je vzela dvorišče, ki je južno od osrednjega bivalnega prostora in ponuja sekundarno zaščiteno zunanjo površino, hkrati pa tudi priložnost za vzgojo bujnega vrta, ki je v kontrastu s surovo okoliško naravo.
Z razgibanim tlorisom so se oblikovala tudi manjša dvorišča tako na vzhodni kot zahodni strani objekta, ki ponujajo razširjene bivalne scenarije in povečajo preglednost objekta.
Tudi pri izbiri materialov se je arhitektka odločila za izročilo lokalne tradicije in okolja. Po navdihu skalnatega terena je osrednja konstrukcija betonska, medtem ko so pri zunanji ureditvi uporabili lokalni kamen iz bližnjega kamnoloma v kombinaciji z betonom.
Rahlo nagnjena streha, prekrita s skodlami – prav tako iz neposredne bližine, poudarja idejo, da je hiša trdno vpeta v pokrajino. Posamezne predele fasade ob vhodu in garaži so odeli v kortenaste plošče, medtem ko je v notranjosti barvna paleta bolj zadržana. Prevladuje beton, ki ustvarja ozadje elegantni izbiri pohištva in umetniških kosov.
Fotografije: Simon Devitt, Simon Wilson
