»Lesena brunarica« iz leta 1880 je doživela temeljito preobrazbo, v resnici je danes skorajda neprepoznavna. Na njenem mestu je namreč kot feniks iz pepela nastala prekrasna hišica, zgrajena po načelih tradicionalne lesene gradnje v kombinaciji z lokalnim kamenjem. Predstavljamo vam hišico med travniki.
Na skrajnem vzhodu Češke, v pravljičnem objemu travnikov in tamkajšnjih vrhov, je kraj Čeladna. Prav tam, na idilični lokaciji tega zdraviliškega mesta, ravno prav oddaljeni od preostalih objektov, je dolgo samevala majhna kmečka hiša. Zgrajeno leta 1880 je že pošteno načel zob časa, a jo je še pravi trenutek ugledalo oko zakoncev Hradil, Petra in njegove soproge, oblikovalke Daniele Hradilove.
Eden najstarejših objektov na območju, zgrajen v tipičnem lokalnem slogu, ju je popolnoma prevzel, zato sta se odločila, da ga vestno in dosledno obnovita. K obnovi sta povabila lokalne mojstre, ki so še vešči obdelave kamna in lesa po starih načelih, s čimer sta se na najlepši način poklonila lokalni tradiciji stavbarstva.
Objekt, ki sta ga sestavljala bivalni del in hlev, je stal na kamnitih temeljih, ki so jih v celoti obnovili in ohranili. Dotrajano kamnito steno so dopolnili z lokalnim kamenjem, za rekonstrukcijo lesenega dela pa so uporabili lokalni les, ki so ga na zunaj ročno izrezljali ter med seboj povezali z lesenimi klini in zaščitili z naravnimi olji.
Za tlak so uporabili stare rabljene granitne ploščice, filozofija naravnih in trajnostnih materialov pa se skozi pohištvo in stene odraža tudi v interierju. Lesena tla v spalnici so tako izdelana iz masivnih pultov. Skozi velike zastekljene površine se objekt povezuje z okoliškimi travniki, zaradi česar je oblikovalka zapisala, da notranjost hiše raste skozi stene, kar pomeni, da se ne konča s hišo, temveč s horizontom.
Objekt v resnici niti ni tako majhen, saj po površini meri kar 260 m2. V pritličju je poleg bivalnega dela umeščena še spalnica, drugi spalni prostor pa je v prvi etaži, v velikodušno odprtem podstrešju. Glavni akter je arhitektura, ki se ji podreja tudi interier.
Tod lahko opazimo le subtilne, a izbrane pohištvene kose, ki dajejo prednost naravnim materialom. Materialom okoliških gozdov in tamkajšnje narave. Prava lepota interierja pa se skriva v podrobnostih, ki jim je oblikovalka posvetila veliko pozornosti.
Fotografije: Romana Bennet
