V hiši iz leta 1950 se je po preselitvi starejše generacije v spodnje nadstropje sprostila mansarda, v kateri je potencial za udobno bivanje videl sin z družino. A prostor je bil potreben prenove, s katero pa niso želeli povsem pomesti duha preteklosti. Prav nasprotno, spretno so prepletli stare elemente s sodobnim pohištvom in nastalo je čudovito podstrešno stanovanje s pogledom na Mengeš in še dlje.
Prenovo 150 m2 velike mansarde so lastniki zaupali arhitektkama Damjani Zaviršek Hudnik in Sandri Banfi Škrbec iz studia Viias, ki se še dobro spomnita, kakšen je bil prostor, ko sta vanj vstopili prvič: »Bilo je klasično podstrešno stanovanje. Sobe so bile nanizane ob osrednjem hodniku. Bilo je nekaj strešnih oken, nekaj frčad. Stanovanje pa je imelo kar nekaj potenciala v prostoru tik pod slemenom. In to naju je takoj pritegnilo,« začne Damjana pogovor z Ambienti, medtem ko Sandra pove, da je bila želja lastnikov moderno, svetlo stanovanje, v katerem bi izkoristili možnost dvovišinske ureditve z galerijo.
Čeprav je bila hiša dobro vzdrževana in že večkrat osvežena, so ji z zadnjo prenovo poskušali dati enoten izgled. Zato so zamenjali vsa okna, obnovili so fasadni ovoj, preuredili del ostrešja in zamenjali strešno kritino. Dodali so kovinsko konstrukcijo z dvema balkonoma, ki sta oblikovana kot skladen element z leseno opno. S tem so dosegli, da se bivanje v mansardi lahko podaljša tudi v zunanji prostor.
Prav tako so se zelo trudili ohraniti vse uporabne stare elemente, na primer stropnike. »Pristop je bil tak, da ne posegamo v tisto, kar je dobro, kar je ohranjeno. Stropniki so del prvotnega ostrešja, skoblani, že to da svoj čar prostoru. Naročnik jih je sam zaščitil z oljem, osvežil barvo,« povesta arhitektki in dodata, da je v prvotni obliki ostalo ohranjeno tudi stopnišče iz pritličja v mansardo.
Poskrbeti pa je bilo treba za več svetlobe, kar so storili s strešnimi okni, ki pripeljejo obilico dnevne svetlobe tudi v središče prostora.
»Strešna okna so pozicionirana višje, da osvetlijo globino prostora in dodajo stojno višino. Če so okna vgrajena v kombinacijah, prostor naredijo tudi bolj atraktiven,« pove arhitektka Neža Močnik iz podjetja VELUX in nadaljuje. »Nad kuhinjskim pultom sta vgrajeni dve okni, ki mečeta svetlobo v globino prostora. Tu je centralni del z jedilno mizo in klopjo. Zelo dobro osvetlita tudi kuhinjski pult. Potem imamo nad stopniščem strešno okno, ki ima zelo strateško pozicijo. Dodaja namreč svetlobo in občutek prostornosti na račun globoke špalete. Strešno okno nad stopniščem, ki vodi iz pritličja v mansardo, omogoča dodatno svetlobo v hodniku mansarde, okroglo okence pa je tisto, ki ponuja pogled navzven.«
Okna, ki niso na dosegu roke, so elektrificirali, kar pomeni, da so vanje vgrajeni elektromotorčki. »Če na licu mesta ni elektrike in kabel ni pripeljan v okno, je možno izbrati tudi okno na solarni pogon. Tukaj napajanje prevzamejo sončne celice, ki napajajo baterijo, ki poganja elektromotorček. Enako velja za senčila. Ta so v osnovi ročna, tako kot strešno okno, lahko pa jih je dobiti tudi v elektrificirani izvedbi na elektro ali solarni pogon,« pove Neža.
Dnevno-bivalni prostor, ki je dvovišinski, je razdeljen na tri dele – kuhinjo, jedilnico in dnevno sobo. Nad jedilno mizo z belim podnožjem se spušča markanten črn lestenec. Obkrožajo jo obnovljeni stoli na eni strani, na drugi pa so ob steno umestili klop, nad katero so na steni razporejena okrogla naslonjala, narejena iz različnega lesa. Sprva so jih želeli tapecirati, a so tudi brez tkanine zelo zanimiva.
Ker je bil naročnikov ded pečar, je bilo pri hiši veliko neuporabljenih pečnic, ki so jih želeli vključiti v interier. Izbrali so zelene z motivom rož in jih vkomponirali v kuhinjo, pečnice so nato delno tudi narekovale izbrano barvno shemo. »Čeprav smo se trudili, da je stanovanje barvno zelo nevtralno z lesenimi poudarki. Ker je stanovanje podstrešno, bi bila močna barvna shema mogoče preveč,« meni Sandra.
Lesa torej ne manjka. Poleg stropnikov in lesenih stopnic je po tleh položen velikoformatni lamelni parket. Pohištvo je zasnovano kot preplet elementov iz masivnega lesa, furnirja in barvanega mediapana, tudi delovne površine v kuhinji so lesene. Ograja je iz lesenih letev, zato deluje čvrsto, hkrati pa zaradi vizualne prehodnosti ne zapira prostora. Ker se v družini ljubiteljsko ukvarjajo tudi z mizarstvom in rezbarjenjem, omenimo še ročno izdelano manjše pohištvo, kot so stolčki, in dekorativne figurice na policah.
Najbolj neverjeten prostor pa je zagotovo nastal čisto na vrhu, tik pod slemenom, kjer se odpirajo tudi najlepši razgledi. V to galerijo so umestili skupen delovno-igralni prostor. »Starša imata delovno mizo z računalnikom, otroci pa vsak svoj kotiček za igranje, branje. In res so lepi pogledi proti Mengeškemu polju in Kamniško-Savinjskim Alpam,« skleneta arhitektki.
- Arhitektura: Viias, arhitekturno projektiranje (Damjana Zaviršek Hudnik in Sandra Banfi Škrbec)
- Strešna okna: VELUX
Fotografije: Ana Skobe
Sponzorirana vsebina
