Sredi živahnega Vodnjana stoji hiša z zelenim pročeljem. Je kot samosvoja gospodična iz kamna, opeke, malte in lesa, ki jo je arhitekturni par nežno prenovil in prebudil iz pozabe v novo življenje.
Ne ve se točno, kdaj je bila zgrajena zelena hiša na osrednjem trgu istrskega mesteca, je pa znano, čemu je služila v preteklosti. »V pritličju je bila nekoč kovačnica, kjer so podkovali konje, pozneje pa skladišče, kamor so ljudje odlagali kramo,« pripovedujeta arhitekta Nina in Matevž Granda. Iz zapuščine vogalne stavbe sta stkala novo zgodbo in s skrbno prenovo omogočila, da hiša znova zadiha skozi plasti zgodovine.
Njen barviti plašč, ki se je arhitektoma sprva zdel nenavaden, je postal njen zaščitni znak. »To je edina zelena hiša na trgu. Če bi spregovorila, bi njen razgiban, odprt mestni značaj zvenel tudi v njenem pozdravu. To vzdušje sva poskušala prenesti v arhitekturno zasnovo,« pravita zakonca, ki sta hišo ljubkovalno poimenovala Zelenka.
Kar je že tam, naj ostane
Vogalna hiša je izjemno vitka – v širino meri le tri metre, nato se zoži na 2,7 metra, v dolžino devet, v višino pa enajst metrov. Ima dva vhoda, s trga in z ulice.
Izhodišče prenove je bilo jasno: ohraniti čim več obstoječega in to poudariti kot nekaj dragocenega. Arhitekta sta bila pri tem dosledna in, kot pravita, celo radikalna. Ves material, ki je nastal ob rušitvah ali popravilih, sta ponovno uporabila. »Ko smo odstranjevali dotrajane omete, smo jih zmleli, pesek različnih granulacij presejali in ga ponovno uporabili – denimo za izdelavo teraca. Opeko iz porušenih sten pa smo uporabili kot zaključek tlaka,« pojasnjujeta.
Tudi vse tramove v etažah sta ohranila. Tiste, ki so bili v slabšem stanju, sta obnovila z restavratorskimi voski, jih zgladila in naoljila.
Prek stopnišča v tri nadstropja
Pritličje hiše je po prenovi zasijalo kot hibridni prostor – z veliko mizo, ob kateri potekajo arhitekturni ali družinski pogovori, ki se zlahka spremeni v jedilnico. Modularna kuhinja se po potrebi skrije za zaveso, v tem nivoju pa je tudi manjše stranišče.
V najožjem delu hiše stoji staro leseno stopnišče, ohranjeno v izvorni obliki. Vodi v tri nadstropja, ki se vsako predstavi z drugačnim značajem, vsa pa z lupljenimi stenami in bogato osvetljena s tremi ali štirimi okni v vsaki sobi.
Za raznoliko vzdušje v etažah sta arhitekta poskrbela z različnimi barvami stropa. »Preizkušala sva, kako barve vplivajo na občutek v prostoru,« pojasni Matevž. Od bele svežine do črne globine – barvno potovanje doseže vrhunec na podstrešju, ki sta ga odprla v dvovišinski prostor in ohranila ostrešje s tradicionalnimi tavčicami. »Prav tu se skriva Zelenkina bogata duša,« sta prepričana.
Lepota preprostosti
Oprema v hiši ne tekmuje s prostori, temveč jih dopolnjuje z umirjeno funkcionalnostjo. »Ne gre za zlate lestence – pravo razkošje te hiše sta preprostost in pristnost. Sončni žarek, ki pade na pravo mesto, pogled skozi okno, ki navdihuje, prostor, v katerem si lahko doma – v svoji koži in v koži hiše. To sva želela poudariti,« pravi arhitektka. Z veliko mero racionalnosti sta zasnovala tudi sanitarne prostore. Inštalacije in kopalnice so umeščene tako, da ob kompaktni zasnovi zagotavljajo največje možno udobje.
Avtentičen značaj hiše
Zakonca Granda opažata, da prenove pogosto veljajo za nekaj dragega, kar zlahka preseže začetni proračun. »Skoraj vedno pride do nepričakovanih presenečenj. Midva pa sva si želela z minimalnim finančnim vložkom doseči maksimalni prostorski učinek – v vseh smereh in na vseh ravneh.«
Še do pred kratkim je arhitektura pogosto stremela k popolnosti – brezhibni, skoraj sterilni urejenosti. Danes pa se razumevanje prostora spreminja. »Vedno bolj ga dojemamo kot proces – nekaj, kar se razvija v času, upošteva različnost materialov in dopušča nešteto možnosti uporabe,« pravi Nina Granda. »Tudi pri tej hiši sva želela napake razumeti ne kot pomanjkljivosti, temveč kot del njenega značaja. Prav iz teh posebnosti lahko zraste nekaj avtentičnega – nekaj, kar ima dušo. In to se nama zdi najlepše.«
Fotografije: Ana Skobe, Nina in Matevž Granda
