Stari predmeti v obnovljeni podobi v prostor vdahnejo dušo, na žalost pa le redko najdejo mesto v sodobnem interierju. Z željo, da bi se to spremenilo, se je dela lotila arhitektka in oblikovalka Nina Savič, ki je poskrbela za občudovanja vredno preobrazbo nekaterih svetil in kosov pohištva iz časa skupne države. Njeni izdelki niso le šik, ampak Jugošik. S kančkom nostalgije namreč napolnijo dom s prijetno toplino in življenjem.
Ideja o oblikovanju znamke Jugošik se je porodila spontano, kot vse najboljše zgodbe. Nina je namreč iskala omarico za dnevno sobo, vendar ji prav nobena ni bila všeč. Takrat se je spomnila na črni dnevni sestav, ki je kraljeval v dnevni sobi njene družine, oče pa ga je pozneje preselil v domačo pisarno. Odločila se je, da mu vdahne novo življenje, saj sta starša razmišljala o tem, da ga odpeljeta na smetišče.
Mizarja je prosila, da ji je odrezal podstavek in namesto tega namestil štiri nogice, pri kamnoseku pa je naročila zgornjo ploščo. Zamenjala je še ročaje in tako je nastal prvi Jugošik kos. Kmalu zatem je luč sveta ugledala tudi prva Jugošik svetilka. Tik ob smetnjaku je namreč nekega dne zagledala čudovito oranžno steklo, ki ga lastnik več kot očitno ni imel več namena uporabiti. V nasprotju z njim pa je Nino popolnoma očaralo. Pomislila je, kako lepo mora svetiti, ko je prižgano. Vzela ga je domov in prosila prijatelja, da ji pokaže, kako se sestavi svetilo.
»V istem času, kot sem sestavila prvo omarico in lučko, sem veliko razmišljala o tem, kaj si želim v življenju početi, kaj je moja pot in kaj je tisto, kar me osrečuje. S prijateljico, prav tako arhitektko, sva se pogosto pogovarjali, ali je delo v biroju tisto, kar naju izpolnjuje, in katere druge prostorske in oblikovalske prakse še obstajajo oz. jih lahko sami ustvarimo. Sprva sem si naredila profil na Instagramu, na katerem sem objavljala prve izdelke in drobne ambiente, ki sem jih ustvarila z njimi, potem pa sem se odločila, da je to pot, ki ji želim slediti oz. jo zgraditi,« pove Nina in ob tem razkrije še ozadje imena Jugošik. To je prvič slišala v glasbenem miksu Tetkine radosti in zdelo se ji je, da odlično opiše prav to, kar želi početi – staremu jugoslovanskemu pohištvu in svetilom s preobrazbo vdahniti šik sodoben videz.
Svetila, ki so krasila interierje v nekdanji Jugoslaviji, so v resnici prava paša za oči. Sploh, ko jih v roke dobi Nina, ki jih preobrazi in jim vdahne novo življenje. Arhitektko in oblikovalko najbolj privlačijo njihovi detajli, zaradi katerih je prav vsak izdelek nekaj posebnega. Ko jih tako previdno razstavi in ponovno sestavi v novih kombinacijah, si prizadeva, da izpostavi prav te edinstvene detajle. Tiste, ki jih je naše oko kot celota že vajeno in jih morda zato sprva sploh ne opazimo:
»Ne gre samo za steklene dele, ampak tudi za kovinske, keramične ali lesene … posebnost nekega elementa postane vodilo pri sestavljanju novega izdelka, v katerem to izpostavim in ga hkrati uskladim s prostorom, kamor bo umeščen.«
Znanje s področja obnove pohištvenih kosov je Nina pridobila na restavratorskem tečaju Stanka Viteza, pri obnovi svetil pa je samouk. Tečaja na tem področju za zdaj še ni zasledila. Pomembne komponente učenja so preizkušanje, radovednost, vztrajnost, precej znanja pa je pridobila tudi med študijem arhitekture. V arhitekturi so detajli spajanja novega in starega, dveh različnih materialov ali interierja ter objekta ključnega pomena. In prav v tem Nina vidi številne vzporednice. Tudi sama se namreč ves čas sprašuje o spajanju preteklosti in prihodnosti.
Obrtniško delo jo je začelo privlačiti med izmenjavo v Istanbulu, kjer se je pridružila projektu Crafted in Istanbul, v sklopu katerega so iskali in popisovali še delujoče obrtnike. Izkušnja bivanja v tem velikem mestu jo še dandanes navdihuje. Pogosto se zgodi, da sama poišče predmete za obnovo, velikokrat pa ti najdejo tudi njo.
»Velikokrat se je že zgodilo, da sem nekaj iskala, in ker sem bila na to pozorna, me je našlo samo. Sprva sem iskala svetila in pohištvo, ki so jih ljudje zavrgli oz. ponudili prek socialnih omrežij. Tudi v živo sem velikokrat naletela na kup zavrženega pohištva. Zelo rada pogledam, če se ‘kaj najde’. Pred dvema letoma pa sem se odločila večjo količino svetil odkupiti od gospoda, ki jih je zbiral že nekaj časa, kar nekaj ljudi pa mi svoje kose tudi podari, ker jim jih je škoda zavreči in vedo, da jih pri Jugošiku čaka novo življenje,« s ponosom pove ustvarjalka.
Največ izdelkov izdela po naročilu, saj je vsak kos unikaten in bi bilo skorajda nemogoče izdelati serijo. Uživa pri umeščanju izdelkov v prostor, kar je poleg oblikovanja še dodatna vrednost Jugošik izdelkov. Nina namreč poskrbi, da se ujemajo z obstoječo opremo. Pogosto svetila izberemo šele na koncu, ko so materiali, pohištvo in barve že definirani, tako pa poskrbimo, da se z našo izbiro sklapljajo. Posamezna svetila Nina izdela tudi vnaprej, ogledate si jih lahko v njenem studiu in na spletni strani, pa tudi v Galeriji Farzad na Gornjem trgu.
Ideja, da v prostor umestimo tudi nekaj starejših kosov pohištva oz. svetil, je namreč nadvse dobrodošla tudi z oblikovalskega vidika. Generičen prostor se namreč z nekaj unikatnimi dodatki spremeni v dom. Interier dobi dušo. Tovrstna težnja je dobrodošla tudi z okoljskega vidika, saj gre za trajnostni pristop o ohranjanju in recikliranju posameznih predmetov. In kaj Nina kot arhitektka v sodobnih interierjih najbolj pogreša?
»Morda prav kakšen unikaten in neobičajen kos, ki pritegne našo pozornost ter ga naredi nekaj posebnega, našega. Škoda se mi zdi, da se ob prenovi stanovanj zavrže tako veliko pohištva, kaj šele ob prenovi večjih zgradb! To se mi zdi daleč stran od trajnosti, h kateri stremimo. Mislim, da stare stvari, če so pravilno umeščene, v interier vnesejo dušo in domačnost, ki ju je z novimi materiali zelo težko ustvariti, saj manjka ključna sestavina – čas,« zaključi oblikovalka.
Fotografije: Nina Savič, Urška Savič, Amadeja Smrekar, Gregor Bajt, Ines Polončič, Danica Sretenović
