V Dolenjskem podolju živita krajinski arhitekt in oblikovalka tekstilnih izdelkov, ki sta dom in vrt uredila tako, da častita preteklost in uživata v lepotah sedanjosti.
V vasici Lobček je domačija, ob pogledu na katero človeku zaigra srce. “To je domačija, ki je pripadala moji babici. Pred 12 leti smo porušili staro hišo in zgradili novo. Pa ne na istem mestu, temveč tam, kjer so poprej stali hlev drvarnica in skedenj. Tako sva hišo umaknila od ceste,” pripoveduje krajinski arhitekt Mitja Škrjanec o domovanju, ki sta ga načrtovala skupaj s soprogo Sašo Drobnič Škrjanec.
Nekoč vas grajskih obrtnikov
Na hiši je precej kovinskih detajlov, kar ni nikakršno naključje. “Kraj, v katerem živimo, je nekoč bil grajska vas gradu Boštanj in graščak je dal zemljo svojim obrtnikom. Tukaj je takrat živel in delal kovač, zato se naši domačiji še danes reče Pri kovaču, mene pa domačini poznajo kot Kovačevega Mitjo,” se nasmehne lastnik. Duh kovaštva je na hiši prisoten s kovinskimi detajli, kot so portal pred hišo, kovinske stopnice in kapelica na zatrepu.
Hiša, v kateri zakonca Škrjanec bivata skupaj z otrokoma, je od zunaj videti majhna, notri pa je presenetljivo prostorna. V pritličnem delu hiše so spalnica, kopalnica, predsoba, kuhinja in jedilnica ter dvovišinska dnevna soba z imenitnimi kosi pohištva in belo lončeno pečjo. Otroka imata kraljestvo v malem v nadstropju, kjer sta prostorni otroški sobi, povezani s hodnikom, ter niša z mizo in računalnikom in kopalnica. Malodane vsak prostor ima kak detajl, ki je nastal v Sašini domači delavnici. Tam namreč mojstrica sitotiska na tekstil za dom natisne unikatne zgodbe, podpisane pod blagovno znamko Jagababa.
V senci starih orehov
Dom družine Škrjanec je zgrajen je iz porobetona, debelina zidov je 50 centimetrov. Umeščen je med stara oreha, ki skrbita za prijetno mikroklimo v prostorih. “V hiši ne potrebujemo klimatske naprave, saj tudi v najbolj vročih dneh temperatura v pritličju ne preseže 22 stopinj Celzija,” zagotavlja Saša, medtem ko navdušeno pogleduje skozi velika drsna okna, skozi katero se ponuja pogled na subtilno zasnovan vrt.
O tem, ali nimata bojazni, da bi se kakšna veja oreha med ujmo zlomila in padla na hišo, Mitja pojasnjuje: “Drevo je družinski član, ko ga v vrt posadimo, moramo zanj skrbeti, ga vzgajati, kot otroka. Če so drevesa pravilno rezana in negovana, praviloma ni nevarnosti, da bi se kaj hudega zgodilo.”
Oreha pa nista edini rastlini, ki jih je lastnik ohranili kot del preteklosti. Družbo jima dela grm snežne kepe, star več kot 100 let, kar potrjuje črno-bela fotografije iz leta 1953, kjer so se pod že takrat ogomnim grmom pasle grahaste kokoši.
Krožne peščene preproge
Za hišo pogled pritegne očarljiv visokodebelni sadovnjak, v katerem rastejo bobovci, ovsenka in stara kutina, pod katerimi se razrašča slikovit cvetoči travnik, ki ima s svojim letnim življenjskim ciklom poleg estetskega tudi izjemen večplasten ekološki pomen, saj ponuja pašo in življenjski prostor čebelam ter najrazličnejšim drugim žuželkam.
Pod stare jablane je Mitja pogrnil peščene krožne preproge, da počasti drevesa, ki tam rastejo že dolga desetletja. “Okoli ene jablane je postavljenih sedem vogalnih kamnov iz zidov stare hiše,” razodene lastnik.
Peščene so tudi vrtne poti. Na stiku med zemljo in pohodne površine je krajinski arhitekt položil geotekstil, ki preprečuje rast plevelom, nanjo pa nasul pet centimetrov proda.
Tudi barve, ki se prepletajo na vrtu, so silno privlačne. “Cel vrt je zasnovan tako, da mu vedno zelene rastline dajo strukturo, hrbtenico. Posajene imamo tise, pa gabrovo živo mejo, mestoma se pojavljajo lovorikovci kot gmote za zastiranje.”
Grmovnicam, med katerimi so tudi hortenzije, se pridružujejo najrazličnejše trajnice in okrasne trave, ki ustvarjajo privlačen sezonski vtis. “Bistveno pri vsem skupaj je, da rastline sadimo v skupine po deset ali več, da dosežemo skladen učinek. Prav tako je pomembno, da vrt prinaša večplastnost, da je zanimiv skozi vse leto, obenem pa ne zahteva veliko vzdrževanja,” zatrjuje Mitja Škrjanec.
Terasa, ki se uporablja tudi pozimi
Lesena terasa, na katero se vstopa iz jedilnice, je po besedah lastnikov uporabna skozi vse leto. “Ko sta bila otroka majhna, sta bila na terasi od januarja do decembra. Zasnovana je namreč v niši, tako lahko gremo na sončen zimski dan tudi bosi na teraso,” razlaga Mitja ter poudari, da bi pri sleherni hiši bilo idealno imeti dve terasi. “Veliko hiš ima teraso obrnjeno na jug, kjer je poleti prevroče. Jaz pa menim, da bi morali imeti južno teraso za jesen zimo in pomlad, za poletje pa teraso na vzhodu ali jugovzhodu. Če je ritem življenja tak, da smo popoldne doma, je na njih takrat že prijetna senca.”
Ko se na vrtu zmrači, na njem zasijejo čarobne luči. “Svetloba nas ponoči skozi zunanji prostor vodi in usmerja,” razlaga Mitja, ki svetuje, da morajo biti pohodne in povozne površine funkcionalno osvetljene, da ne svetijo v oči, temveč na površino. Zagotovo pa je na vsakem vrtu smiselno imeti tudi luči, s katerimi poudarimo izstopajoče motive in rastline ter z njimi pričaramo nočni učinek prostorske globine. Tako vrt v poznih urah dobi povsem novo dimenzijo.
Fotografije: Mitja Škrjanec
