Ko arhitekt ni omejen s funkcijo, standardnimi rešitvami ali celo obliko prostora, se oblikovanje spremeni v ustvarjalno igro. Takrat lahko prevpraša obstoječe dogme, na novo premisli procese in poišče svež, izviren pristop. Prav takšna redka priložnost se je ponudila arhitektki Tini Hočevar, ko je dobila sanjsko nalogo: celotno mansardo preoblikovati v družabni prostor razširjene družine iz Mokronoga.
Naročnici projekta sta sestri, ki sta se vedno radi vračali v objem domačega kraja. Ko sta se njuni družini povečali, sta ugotovili, da v domači hiši primanjkuje prostora za skupne trenutke. Odločili sta se, da neizdelano podstrešje, nekoč namenjeno shranjevanju krame, spremenita v prostor za druženje, umik in uživanje.
Iz akupunkturne rešitve v celovit pristop
Na prvi pogled preprosta naloga – ureditev mansarde v prijeten družabni kotiček – je pod vodstvom arhitektke kmalu prerasla svoj začetni okvir. Ideje so se razvijale, odpirale so se nove priložnosti, hkrati pa so postale očitne tudi pomanjkljivosti pol stoletja stare hiše.
Najprej so se lotili celovite energetske sanacije objekta. Zamenjali so stavbno pohištvo in hišo izolirali. Nato so adaptirali podstrešje, v zadnji fazi pa bodo uredili še okolico. Toplotna izolacija ostrešja in tlakov je sicer odvzela nekaj centimetrov že tako nizke mansarde, a strateško postavljena strešna okna so prostor napolnila z naravno svetlobo. Ohranjeno vidno ostrešje vnaša duh preteklosti, osrednji dimnik – edini element, ki pregrajuje prostor – pa je z novim kaminom postal osrednja točka kompozicije. V izpraznjeni in prenovljeni lupini prostora so se začele rojevati nove ideje: knjižnica, lounge, razgledna niša v oknu in celo manjši spa.
Pretočnost ambientov
Da bi ohranila pretočnost in občutek prostornosti v nepregrajeni mansardi, je arhitektka oblikovala porozno notranjo opremo. »Raziskovala sem odnose med tipično poševnino strehe, kvadratnim tlorisom, volumni in svetlobo. S premišljeno postavitvijo kamina, omar, savne, kadi in kopalnice sem zabrisala meje med skupnim prostorom in intimnim kotičkom spa-ja.«
Kubusi, postavljeni v geometrijsko mrežo, ustvarjajo prepletene prostore. Oprema služi kot stopniščna ograja, shranjevalna površina in dekorativni element ter tam, kjer je potrebno, ohlapno zastira poglede. Nikoli ne sega do stropa, saj arhitektka ni želela prostoru odvzeti njegove izvirne širine. Občutek brezmejnosti je še poudarila z odmikom kubusov od obodnih sten ter osvetlitvijo iz ozadja, kar ustvarja iluzijo neskončnosti. Nastal je igriv in skulpturalen ambient, popolnoma neodvisen od poševnin mansarde.
Zlaganje kock v urejeno mrežo pa ni bila le estetska rešitev, temveč tudi priložnost za razstavo knjig, spominkov, slik in predmetov, ki nosijo čustveno vrednost ter prepletajo preteklost in sedanjost družine.
Barve odražajo osebnost naročnic. Zelena v dveh odtenkih, hrastov parket, naravni kamen in vijoličasti kavči ustvarjajo premišljeno barvno shemo, ki presega standardno barvno lestvico. Arhitektka, ki se ukvarja tudi z oblikovanjem oblačil, ima namreč izurjeno oko za proporce, barvne kombinacije in detajle, ki jih vsakič prilagodi specifičnemu prostoru in naročniku. Tako je tudi tokrat namesto standardizirane rešitve ustvarila edinstven in občudovanja vreden ambient, ukrojen po njihovi meri.
Interjer: Tina Hočevar
Fotografije: Ana Skobe, Borut Dvornik
