V neokrnjeni naravi estonskih gozdov je arhitekturni biro Eek & Mutso ustvaril prav posebno počitniško hišico. Čeprav meri le 80 m2, pa je to ravno dovolj za sproščujoče preživljanje časa v objemu narave.
Slabo uro vožnje iz estonske prestolnice Talin, v majhni vasici na severu države, stoji simpatična počitniška hišica. Marsikdo bi ob pogledu nanjo pomislil na slovite hišice A-frame, katerih naklon strehe je praviloma za nekaj stopinj bolj špičast, spet druge bi lesena struktura spomnila na prispodobo indijanskega šotora. Arhitekti jo opisujejo kot arhetip hišice, kot leseno strukturo sredi narave in minimalistično sliko šotora. V resnici pa so se pri oblikovanju objekta naslonili na arhitekturo tega območja v 70. letih minulega stoletja. Tej so vdahnili nekaj sodobnosti in jo prilagodili za bivanje v 21. stoletju, s tem pa so lakoničen volumen preobrazili v svetlo in zračno počitniško hišico.
Posebnost objekta so odprtine, ki jih je mogoče, kadar v hiši nihče ne prebiva, popolnoma zapreti ter tako objekt povsem potopiti v okoliški gozd. Ob prihodu lastnikov je lesene lopute, ki pokrivajo odprtine, mogoče dvigniti in razkrijejo se velike zastekljene površine, lopute pa postanejo dobrodošli nadstreški. Stekleno steno je mogoče odpreti, s čimer se notranji in zunanji prostor združita v enovito celoto. Pod zadnjo loputo je skrita manjša delavnica, ko odpremo loputo, pa se spremeni v zunanji pokrit prostor.
Objekt stoji na betonskih temeljih, ki ščitijo leseno konstrukcijo pred vlago. Hišica je večinoma lesena, tako njena zunanjost kot interier, le konstrukcija loput je izvedena v jeklu. Leseno fasado so zaščitili z japonsko metodo yakisugi, stranski stranici imata izrazito zoglenelo strukturo, v nagnjenih površinah pa je ta deloma sprana in posledično sivkasta. Tako so arhitekti objekt še bolj približali bližnjemu borovemu gozdu in mogočnim deblom dreves.
Arhitekti so v objekt vpletli tudi zanimiv detajl, secesijsko ovalno okno, ki je med delavnico in dnevno sobo. Okno je bilo nekoč vgrajeno v talinsko vilo izpod rok finskega arhitekta Armasa Lindgrena, v restavrirani podobi pa lepo dopolnjuje videz celotnega objekta. To pa ni edini recikliran detajl na objektu, poleg njega so ponovno uporabili tudi stranska okna, podporne plošče iz kortena in velik del pohištva. Stari kontrabas je tako postal polica, s čimer so želeli zadostiti trajnostno usmerjenim željam lastnikov.
Tudi v notranjosti objekta goste pričaka vrsta presenečenj. Notranjost je v nasprotju z zunanjostjo precej svetlejša, a tudi znotraj opazimo preplet tradicije in sodobnega dizajna. Umetniška dela prihajajo izpod rok lastnikovih prijateljev in lepo razbijejo tradicionalno leseno podobo prostora.
Fotografije: Toomas Tuul
