Arhitektka je za svojo družino zasnovala pasivno hišo, ki se odpira na čudovito gorenjsko kulturno krajino.
Izhodišča za zasnovo hiše so bila težavna: podolgovata parcela, delno poplavno območje, težja dostopnost, obstoječa stanovanjska gradnja na zahodu in severu. Po drugi strani pa je parcela na robu vasi ponujala enkratne razglede na travnike in polja, vse do Kamniških Alp. Želja arhitektke pa je bila že od vsega začetka jasna: tu bo stala pasivna hiša, ki bo družini ponujala največje udobje s kar najmanj obratovalnimi stroški.
Arhitektka Petra Hudobivnik Florjančič se je z zasnovo hiše za svojo družino spopadla dvojno: zasnovala je dolgo lamelno hišo, ki se prilagaja obliki parcele in hkrati navdihuje na lokalnih kozolcih, in jo oblikovala z dvema licema – z vaškim in krajinskim.
Proti obstoječi stanovanjski zidavi na zahodu se hiša strogo zapira. Tu fasada nima oken, svetlobo vase spušča zgolj preko strehe. Enovita, bela fasada, bel tlak, bel nadstrešek za avtomobile, minimalistična zunanja ureditev: hiša nas pozdravi kot neprebojna trdnjava, kot intimna kapela.
Na vrtni strani pa se hiša široko razpre; prevladujoče barve postanejo zelena, bogato siva ter barva lesa; hiša pa se preko številnih zasteklitev odpira v bujno naravo. Od tod lahko iz vsakega kotička doma – od spodnjih bivalnih prostorov za panoramsko stekleno steno pa do spalnice – občudujemo neovirane razglede na travnik in na sadovnjak, kjer se med sadnim drevjem pasejo konji.
Vezni člen med obema ambientoma je pokrita veranda, ki zaključi dvokapni volumen stavbe. Preko tega pokritega ambienta se pretakajo pogledi – iz vasi v naravo, iz beline v zelenje, iz strogega v sproščeno.
Notranja ureditev hiše v izmeri 173 m2 je odprta in do zadnjega kotička izkoriščena. Hodnikov hiša praktično nima, saj so vsi prehodni prostori izkoriščeni z dvojnim namenom – predprostor je hkrati utility, pod stopnice je umeščena večnamenska omara, hodnik v mansardi je hkrati garderobna soba otrok … V svojem odprtem in neobremenjenem razkošju izstopi le dvovišinska dnevna soba, povezana tako z vrtom kot z zgornjo etažo, kjer se nam iz domače knjižnice ponuja pogled na bivalne prostore.
V notranji ureditvi prevladuje les. Le kopalniški tlaki so izvedeni v brušenem teracu, kjer je kot agregat uporabljen lokalni prodec. Le-tega najdemo tudi v zunanji ureditvi ter v brušenem betonu zunanjega tlaka. Izbira strogo lokalnih materialov je bila za arhitektko zelo pomembna.
Tudi opeka, iz katere je zgrajena hiša, je lokalno gradivo – že od nekdaj so namreč glino pridobivali iz bližnjih Bobovških jezer. Hiša je pasivna kljub neidealni vzhodni orientaciji; premišljena umestitev in dimenzioniranje, dobro pozicionirane in kvalitetno senčene okenske odprtine, prisilno prezračevanje, ustrezna debelina toplotne izolacije ter ustrezno rešeni detajli gradnje so hiši zagotovili pasivni standard. To pomeni, da hiša porabi le 15 kWh/(m2a), kar se pretvori v izjemno nizek strošek ogrevanja. Hiša se tudi hladi pasivno (z naravnim vlekom), ko se bodo razrasla na novo posajena drevesa, pa bodo njihove bujne krošnje poleti še dodatno osenčile panoramske zasteklitve.
Snovanje lastne hiše je za marsikaterega arhitekta hkrati največji privilegij in največja frustracija. Arhitektka, ki je nekatere odločitve sprejela instinktivno in z lahkoto, pa je druge, malo težavnejše odločitve – snovanje doma za lastno družino s seboj namreč nosi veliko odgovornost – vzela kot pozitiven izziv. Hiša, ki je tako nastala, je rezultat velikega strokovnega znanja, preobraženega v harmonično čutno doživetje, ki bivanjski standard postavi na nov nivo.
Arhitektura: Petra Hudobivnik Florjančič u. d. i. a., PANDA’S d. o. o.
Fotografije: Gašper Florjančič, Petra Hudobivnik Florjančič; arhiv biroja
