Nad odmaknjeno dolino Matkovega kota na pobočjih čepijo stare domačije.
Samotna kmetija sestoji iz hiše, kašče, marofa in kovačije. Domačija Vrlovčnik danes ni več kmetija – čeprav je navzven ohranila vse svoje tradicionalne značilnosti-, pač pa enkraten turistično-nastanitveni objekt.
Bogastvo naravne in kulturne dediščine je za arhitekte iz biroja Medprostor pomenilo izhodišče trajnostno naravnane strategije prenove. Obnova tako ni bila individualen projekt, ukrojen le po meri naročnika in novega programa, pač pa preplet širših idej kulture in družbe, trajnostne gradnje in bivanja. Prenovljena domačija – ki so jo z oživljanjem obrtniških znanj, zagnanim delom lokalnih mojstrov in izbiro izključno lokalnih materialov arhitekti subtilno rekonstruirali in nadgradili – je iskren in odločen doprinos k identiteti prostora in kulturne krajine.
Projekt, ki je trajal pravljičnih sedem let, je arhitektom dovolil dovolj časa za premislek o ustreznih posegih. Sprva so sanirali vse obstoječe strukture. Ohranjeno stavbno pohištvo je bilo restavrirano, rekonstruirani so bili notranji apneni ometi, ostrešje pa le ojačano z novimi, na staro strešno konstrukcijo naplastenimi nosilci. Starim objektom so bili nato dodani novi, servisni objekti v vidnem betonu z agregatom solčavskega apnenca, vstavljeni med objekt in padajoči teren – navzven praktično nevidni.
Tako prehajamo med gručasto zasnovo nekdanjih gospodarskih objektov, ki vsak zase tvorijo programsko celico, skupaj pa se povezujejo v enkraten, sonaravni bivanjski organizem. V hiši se dnevno bivanje odvija med ohranjeno črno kuhinjo in krušno pečjo, kamnitim podestom in mlinskim kamnom. V odprtem podstrešju najdemo prostore za počitek.
V ohranjeni vrhkletni kašči je urejena savna. V njenem betonskem podstavku, ki je zamenjal nekdanjega kamnitega, je urejeno zajetje izvirske vode. Le-ta se zadrži v notranje-zunanjem bazenu savne, nato pa nadaljuje svojo pot v dolino.
Marof v zgornjem, lesenem delu ponuja spalno-bivalni prostor. Ker pa lesena fasada ni v celoti zaprta, je izkušnja bivanja v tem delu povsem unikatna – nekje med zunaj in znotraj. Le spalnica je toplotno tesna. V pritličju, v nekdanjem hlevu, pa je delovni prostor, kjer si sedeči za mizo lahko odpočijejo oko na Mrzli gori.
Kovačija v dolini se je preobrazila v nastanitveni objekt za druženje, kjer se pritličje odpira proti potoku Jezero, v kleti pa se stara jabolčno žganje.
Izkušnje te subtilne prenove skorajda ni moč opisati – potrebno jo je intimno izkusiti, se ji predati in jo začutiti. Je Arhitektura z veliko začetnico.
Arhitektura: Medprostor
Fotografije: Miran Kambič
