Parcela ob gozdu. Urbana družina s sodobnimi zahtevami. Globoka želja po povezavi z naravo. Dobrodošli v hiši, ki so jo arhitekti ljubkovalno poimenovali Jablana.
Lastnik je k arhitektu Maximu-Alexisu Frappieru prišel z živim spominom na svoje otroštvo, ki ga je preživljal v družinskem nasadu jablan. Jablana je bila zanj simbol zgodnjega odkrivanja narave, prvih delovnih izkušenj ob sezonskem nabiranju plodov ter kakovostno preživetega časa v krogu družine in prijateljev. Jablano je arhitekt takoj vključil v kolektivno vizijo projekta in jo umestil v njegovo jedro – tako metaforično kot fizično. Hišo so zasnovali okoli centralnega atrija, v katerega je umeščeno eno samo drevo – jablana; težnja po globokem stiku z naravo pa prežema celoten projekt.
Arhitekt se je odločil popolnoma zabrisati meje med notranjostjo in zunanjostjo. Nastala je minimalistična steklena kocka, ki jo prekinjajo le trije leseni kubusi – garaža in dve krili spalnic – eno za otroke in drugo za starše. Vsak od teh kubusov družini ponuja zaseben umik iz popolnoma odprtega skupnega prostora. »Hiša je zasnovana za povezovanje in pogledi se odpirajo čez vse prostore. Vseeno pa smo spoštovali tudi potrebe po zasebnosti vsakega posameznika, zato smo hišo zastavili tako, da se lahko popolnoma umaknejo v samoto,« pove arhitekt, ki je kubuse umestil med dve armiranobetonski plošči, ki ju ločuje jekleno stebrišče.
Bivalni prostor, ki združuje kuhinjo, jedilnico in dnevno sobo, je zasnovan v minimalistični materialni paleti – tla so iz brušenega betona (ki v zimskih dneh akumulira sončno svetlobo, ta pa v hišo prodira iz vseh strani), strop je oblečen v tople lesene letve, ki uravnavajo akustiko v prostoru, namesto sten pa se po celotnem obodu pojavi steklo.
Centralni atrij je viden iz vseh prostorov hiše. In čeprav je jablana v njem le majhen delček narave, ki hišo obkroža, je za družino hkrati najpomembnejši. Opazujejo jo, kako se spreminja z letnimi časi, jo obrezujejo, ščitijo pred škodljivci, občudujejo njeno cvetenje in uživajo v njenih sadežih. Tu – bolj kot ob pasivnem opazovanju lepot narave skozi panoramske zasteklitve – se čuti odnos družine do narave. Do njene krhkosti in mogočnosti hkrati.
Arhitektura: ACDF Architecture
Fotografije: Adrien Williams
