V zanimive teksture, vzorce in zamolkle barvne nianse obarvana keramika nastaja pod spretnimi rokami Eve Prezelj. Turistične vodičke, ki ji ni tuja niti kitajščina. Pri ustvarjanju jo navdihujejo potovanja in s prav vsake poti se vrne polna vtisov – inspirirana s tamkajšnjo obrtjo oblikovanja gline.
Eva je diplomirana sinologinja in profesorica umetnostne zgodovine, ki jo je življenje zaneslo v turistične vode. Že leta namreč kot turistična vodička razkazuje najlepše kotičke sveta navdušenim popotnikom. V času epidemije koronavirusa, ko je turistični sektor obstal, pa je izpilila še eno veliko življenjsko ljubezen – glino.
Že v otroštvu jo je privlačilo ustvarjanje, zato je bilo le vprašanje časa, kdaj ji bo pot prečila tudi glina. Na prvi tečaj oblikovanja gline se je vpisala že v času študija in se v prostem času z veliko zagona ter vneme lotevala izdelave skodelic na domači kuhinjski mizi. Ker lastne peči za žganje gline takrat še ni imela, se je vozila v Tacen, kjer so njeni izdelki dobili končno podobo. Sčasoma si je le kupila lastno, rabljeno, doma narejeno peč. Sprva je nihče ni znal zagnati, ko pa jim je to končno uspelo, se je izkazalo, da peč ne zadostuje Evinim potrebam. Ker je to precejšen finančni zalogaj, je pravo peč dobila šele čez nekaj let in še danes meni, da je prav to eden boljših nakupov v njenem življenju.
Tako se je oblikovala znamka Aiwa Ceramics. Logotip združuje Evino veliko ljubezen do živali, predvsem mačk, in ime Aiwa – njeno kitajsko ime, ki ga je dobila med študijem sinologije na Kitajskem. Najprej je iz gline izdelovala ploščice za mozaike, pozneje pa se je, po prebiranju strokovne literature, lotila tudi skodelic, skled, vaz, krožnikov itd. Sploh, ko so se njene poti križale s kamenino – glino, žgano na visokih temperaturah (1150‒1260 °C). Ploščice so bile hitro pozabljene, nadomestili pa so jih uporabni in dekorativni predmeti.
»Med epidemijo covida sem kot turistična vodnica ostala brez dela in kar naenkrat sem imela veliko prostega časa. Odločila sem se, da je skrajni čas, da se opogumim in naredim naslednji korak – spremenim svoj hobi v posel. S partnerjem sva del podstrehe spremenila v atelje, kupila sem keramično peč, preoblikovala logotip in začela delati,« o svoji poti pove Eva.
Pri ustvarjanju jo navdihuje svet okoli nas. Narava z neskončnim nizom vzorcev in tekstur. Tudi barv. Inspiracijo pa črpa tudi s potovanj. Kamorkoli se odpravi, poskuša obiskati lokalno delavnico in si ogledati tradicionalni postopek izdelave keramike. Domov se tako vedno vrne polna idej in novega ustvarjalnega zagona.
Mlada znamka se tako počasi uveljavlja tudi na slovenskem tržišču, kjer kakovostnih oblikovalcev gline ni malo. Čeprav je trg majhen, je konkurenca zahtevna. Prav trženje pa je za Evo največji izziv pri oblikovanju sicer dokaj nepredvidljivega materiala: »Ker sem precej nova na ‘sceni’, je prisotno še pomanjkanje samozavesti in večno vprašanje ‘Ali je izdelek dovolj dober za prodajo’. Ampak potem ti pozitiven odziv kupcev dvigne samozavest in da nov zagon za delo. Drugi večni izziv pa je seveda čas. Usklajevanje službe, drugih delovnih in domačih obveznosti ter prostega časa z ustvarjanjem je večji izziv, kot sem pričakovala.«
Do zdaj je izdelke oblikovala predvsem ročno, v zadnjem času pa si je omislila tudi lončarsko vreteno, na katerem veselo pili svoje znanje. V letu 2024 bi se rada izučila oblikovanja gline tudi s pomočjo vretena. Novo leto pa je prineslo tudi številne ideje o razširitvi nabora izdelkov, tako bi v prihodnje rada predstavila tudi žare za hišne ljubljenčke. V prihodnosti bi rada izpilila še svoje znanje izdelave lastnih glazur.
»Idej nikoli ne zmanjka. Glina in njeno oblikovanje sta tako širok pojem, da se lahko o njiju učiš vse življenje in vedno znova odkrivaš nove sfere ustvarjanja. Ni pomembno, koliko let ustvarjaš, glina te vedno znova preseneti in nauči kaj novega,« zaključuje Eva.
