Glina je material, ki s svojo snovnostjo nagovori umetniške duše. Ena takšnih je tudi Nina Dečman Kološa, ki bi jo po značaju in življenjskih izkušnjah sodeč lahko opisali z izbranimi besedami. Kot močno, divjo žensko, ki jo je življenje pripeljalo do marsikaterih spoznanj in preizkušenj. Dolga leta je opravljala poklic socialne delavke, pred časom pa je stopila na samostojno pot lončarstva in svoje izdelke združila pod znamko Atelje LeLa.
»Za znamko Atelje LeLa stojim jaz – močna, divja, življenjsko izkušena in preizkušena ženska, ki se veselim vsakega novega dne. Po izobrazbi sem univ. dipl. socialna delavka. Poklic socialne delavke sem zelo rada in dobro opravljala, saj imam izrazit čut za sočloveka in toplo srce, ki čuti bolečino in stiske drugega,« v nekaj stavkih sebe opiše Nina Dečman Kološa, ustvarjalka, ki je pred leti začutila klic po delu z rokami. Po delu z naravnimi materiali. Njen prvi stik z glino bi lahko enačili z ljubeznijo na prvi pogled. Na prvi dotik.
Tekstura, prožnost in občutek materiala so jo v celoti prevzeli. Navdušil jo je proces, ki se je med oblikovanjem gline odvijal v njej sami. Postajala je vse bolj mirna, potrpežljiva in nežna. Delo z naravnimi materiali opiše kot vseživljenjsko učenje. Tako o materialu kot takem kot tudi o spoznavanju sebe. Po odpovedi v službi, ki je vzklila iz neizpolnjevanja takratnih koronskih pogojev, in tritedenske bolniške po izgubi otroka, se je odločila za samostojno pot.
»Hvaležna sem za obe izkušnji, saj sem tako zbrala ves pogum in moč ter z velikimi koraki stopila na pot, ki sem si jo od nekdaj želela – na pot svobode in ustvarjalnosti. Tako je nastal Atelje LeLa – Ustvarjalnica za dušo in telo, ki zdaj dobiva tudi fizično podobo,« pojasni Nina, ki je januarja v svoji delavnici že gostila prvo delavnico z naslovom Glina in vino: »Skozi življenje in vse izkušnje sem postala mojstrica, kako iz navidezno težke in bridke situacije postati feniks svojega življenja.«
Ime Atelje LeLa je skovanka začetnih zlogov imen njenih otrok – Le za Leila in La za Lars. Otroka sta njena velika učitelja. Njena sončka. Kot pove Nina je prav materinstvo njen največji blagoslov, ki jo polni z neizmerno radostjo. S hvaležnostjo v srcu opazuje, kako se njeno ustvarjanje spreminja v družinski posel, čeprav sta otroka še majhna:
»Leila se mi velikokrat pridruži pri ustvarjanju, Lars pa je neizmerna pomoč pri prodaji – je rojen trgovec, kar jaz nisem. Tukaj želim omeniti še svojega krasnega moža, ki me neomajno podpira pri mojih drznih odločitvah in mi pomaga kjerkoli lahko – kot moralna podpora, pri nabavi materialov, fizična pomoč, povsod, povsod. Katerokoli, še tako veliko odločitev, pospremi z besedami: Jaz ti stojim ob strani – in potem prav zares stoji. Ni lepšega občutka na vsem svetu. Moj veter v krilih sta tudi moja starša, ki sta me že v mladosti spodbujala, da sem lahko bila, karkoli sem želela. Nikoli me nista omejevala s svojimi okvirji in mi brezmejno zaupala – tudi, ko sem ga biksala. Vedno bolj se zavedam, kakšen blagoslov je to.«
Ustvarjanje z glino je za Nino neke vrste meditacija. Njene misli se ob stiku z njo umirijo. Vodstvo prevzamejo roke. Najbolj uživa med ustvarjanjem obredne keramike, tiste, ki se uporablja, ko slavimo življenje. Ko je življenje obred. Ko živimo polno v pravem pomenu besede. Takrat ustvarja skodelice, ki služijo kot opomnik, da je vredno v miru popiti jutranjo kavo. Posode, kamor ob rojstvu otroka položijo posteljice. Oblikuje tudi posode za vaginalne kopeli, ki podpirajo celostno žensko zdravje.
»Uh, takrat nastajajo predmeti z magično energijo, ki jo čutijo vsi, ki uporabljajo tak predmet in takrat se izusti tisti ‘Vau’ ob predaji predmeta v uporabo. Veste, moji izdelki niso zgolj predmeti. Z vami domov gresta energija, v kateri je bil predmet ustvarjen, in namera. Zato rada rečem, da moja keramika služi namenu in višjemu cilju. Ni zgolj lepa. Ne, ne. Je mnogo več. Zato tudi ustvarjam v obredu, miru in s srčnostjo. Ker želim širiti dobro v svet. To je moj majhen prispevek, za katerega vem, da ustvarja domino učinek. In tako majhna gesta postane velika. In tako svet postane lepši. Malo po malo, a zagotovo,« svojo ustvarjalno vizijo zaobjame Nina.
Srce ji zaigra tudi ob naročilih, ki jo spravijo iz cone udobja. Te najprej miselno zaobjame, nato vizualizira njihovo podobo. Sledi tehnična plat izdelka, izvedba je šele zadnji korak procesa. Pri ustvarjanju jo navdihujeta narava in življenje samo. Sama se kot opazovalka obojega rada odpravi na sprehod v gozd ali ob morje ter nabira darove narave, ki jih pozneje odtisne v predmete.
»Ko živim, opazujem, kako bi lahko obogatila in polepšala vsakdanje življenje in mu dodala žmoht. Da trenutek postane obred. Izdelujem predvsem prostoročno, saj ljubim pristen dotik in stik z materialom, ki ga lažje začutim, ko gnetem, ščipam, gladim glino in ji vdihujem obliko. Rada imam organske oblike, kjer se vidijo prstni odtisi, kjer linije niso ravne in enakomerne – saj naravno ni ravno, kot je ime tudi eni mojih kolekcij,« pojasni ustvarjalka.
Ustvarjalnim dušam, kot je Nina, tudi sanj in želja za prihodnost ne manjka. Svoje znanje želi tehnično še bolj izpopolniti in se lotiti tudi izdelave večjih predmetov. Rada bi obdržala otroško veselje ob ustvarjanju, ne da bi postala imuna na lepoto procesa izdelave. Skozi delavnice želi širiti ljubezen do naravnih materialov in ustvarjanja. A to niso le delavnice, kjer bi prenašala svoje tehnično znanje. Pomemben vidik ji predstavlja odnos, ki se med delavnicami spleta med udeleženci:
»Želim, da se ljudje, ki pridejo v moj atelje, počutijo dobro in gredo iz njega z občutkom lahkotnosti in radosti. Da dodam nekaj dobrega v njihovo življenje, poleg znanja, seveda. Ohraniti želim preprostost in lahkotnost lončarske zgodbe, kjer zmorem reči ne naročilom, ki jih ne začutim, ali naročilom, ki zahtevajo od mene prekratek rok izdelave in jih zato ne bi mogla ustvariti v miru in harmoniji ter z vsem spoštovanjem do naročnika.«
V naslednjih mesecih bi rada izpopolnila tudi svojo spletno stran, z možem pa za letošnje leto načrtujeta Divji tabor lončarjenja v krasnem okolju neokrnjene narave na Goričkem, kjer sta lastnika majhne hiške. Pri tem imata v mislih spanje v šotorih, lončarjenje v naravi in okusno zdravo vegetarijansko prehrano ter večerno pripovedovanje zgodb ob ognju. Nina načrtuje tudi delavnice za otroke in starše, kjer bi ustvarjali po tematiki pravljic, zaradi česar bi se družinski člani še bolj povezali. Svojega ustvarjanja namreč ne dojema kot poklic, temveč poslanstvo z namenom, da naredi svet za odtenek lepši:
»Moje delo ni zgolj moj poklic. Je moj način življenja, moje poslanstvo in moj doprinos k boljšemu jutri. In z vsem srcem sem hvaležna, da lahko živim kot živim. Ker življenje je lepo – še posebej s skodelico dobre kave v rokah.«
Fotografije: Črtomir Goznik in Adriana – Mesec maj
