Bohinj je z začetkom leta 2025 postal bogatejši za nov biser v turistični ponudbi, svoja vrata je namreč odprla markantna vila, ki je v 30. letih minulega stoletja Bohinj postavila na svetovni zemljevid kot prizorišče zaroke princa Georgea in princese Marine. Tako veličastna, kot je prenovljena podoba vile, ki oživlja bogato dediščino objekta, pa je tudi njena zgodovina.
Prvotno vilo je davnega leta 1902 po načrtih avstrijskega arhitekta Franza Ritte Von Neumanna postavil Adolf Muhr, ki je prepoznal potencial Bohinja in narave, ki ga obdaja. Kot predan lovec je v vili gostil svoje lovske prijatelje, tudi mnoge goste modre krvi. Po njegovi smrti je vila romala v roke njegovih sinov Juliusa in Felixa, ki sta je po koncu prve svetovne vojne in ustanovitvi kraljevine Jugoslavije prodala. Leta 1922 je tako prešla v roke kralja Aleksandra Karađorđevića, ki jo je tako kot prvotni lastnik uporabljal kot lovsko hišo. Kmalu jo je prepustil bratrancu knezu Pavlu in njegovi ženi kneginji Olgi, ki sta vsako poletje letovala v Bohinju.
Pisalo se je leto 1934, ko se je novica o kraljevi zaroki v vili in o lepotah Bohinja ponesla po vsem svetu. Tisto poletje sta se princesi Olgi in princu Pavlu v vili pridružila njena sestra, princesa Marina, in princ George, vojvoda Kentski. Marina je bila najmlajša hčerka princa Nikolaja Grškega in Danskega ter njegove žene velike vojvodinje Elene Vladimirovne Ruske. Svojčas je veljala za pravo modno ikono, številni pa so ji nadeli celo naziv najlepša princesa v Evropi. Zato ne čudi, da je popolnoma prevzela princa Georgea, sina kralja Georgea V. in kraljice Marije, mnogim bolje znanega kot brata Edwarda VIII., ki se je odrekel prestolu zaradi velike ljubezni do Wallis Simpson. Princ George je 20. avgusta 1934 pred tedanjo vilo prelepo princeso zaprosil za roko, zaroka pa je bila uradno naznanjena osem dni zatem in je glas o Bohinju ponesla v širni svet.
Namembnost vile se je po drugi svetovni vojni spremenila, saj so med njenimi zidovi uredili očesno bolnišnico, pozneje so jo preuredili v okrevališče za bolnike in vojne sirote, še pozneje je bil v njej hotel, na koncu pa je začela propadati, leta 2014 se je zrušila pod težo snega, zato so o njenem obstoju zadnja leta pričali le kamniti ostanki pritličja.
A čeprav je ostal od nje le kup kamenja, so tlele ideje, da bi nekdanji objekt, ki je gostil plemstvo in številne pomembne goste, spet oživili. »Z investitorjem Damianom Merlakom sva od samega začetka vedela, da bomo tukaj postavili to vilo. Zakaj? Zato, ker takšne lokacije nimamo nikjer drugje v Sloveniji, sploh pa je nimamo v Triglavskem narodnem parku. In glede na to, da je bilo to stavbno zemljišče in da je ta vila nekdaj že stala, sva bila odločena, da to zgradimo,« pove Jure Repanšek, ki upravlja z vilo, in doda, da so pri oživljanju sledili določenim smernicam in predvsem uporabi lesa: »Glede na to, da je bila tako pomembna že prej, smo rekli, da jo moramo narediti kraljevsko. To smo pokazali v samem interjerju. V restavraciji smo uporabljali recikliran les, medtem ko smo v pritličju in v zgornjih dveh nadstropjih uporabili nov les, z barvami pa smo ustvarili motiv starega lesa.«
Rekonstrukcijo vile, ki se je začela spomladi 2023, so zaupali arhitekturnemu studiu, ki se je podpisal že pod sodobno preobrazbo sosednjega hotela, s katerim so vilo tudi povezali ‒ oživili so namreč nekdanji povezovalni podzemni hodnik med obema objektoma, ki je bil dolgo časa zasut. »Ko smo začeli prenavljati, so nam vsi govorili, da moramo obuditi stari hodnik. Tam je bila diskoteka, notri je bil tudi akvarij … Smo ga obudili in je fino, ker gostom ni treba iti ven, če je slabo vreme. Če želijo storitve wellnessa, se preprosto obujajo copate in se po hodniku sprehodijo do hotela,« pojasni Repanšek.
Arhitekti so se pri oblikovanju nove vile naslonili na njeno prvotno podobo, kar je bil precejšen zalogaj, saj prvotnih načrtov niso našli. Po zaslugi sosedov so naleteli na peščico fotografij vile, ki so jim bile v pomoč, medtem ko je o interjerju pričala le ena sama. Pri oblikovanju so se naslonili tudi na pripovedi Bohinjcev, ki so bili na staro vilo navezani, saj so številni domačini gojili lepe spomine na objekt. Tod so bodisi delali njihovi predniki, spomini drugih pa so bili vezani na prvo diskoteko, ki je bila svojčas v tem objektu. Čeprav je šlo za objekt, ki je nekoč gostil imenitne goste, pa kot lovska hiša ni imel prav bogate ornamentike, a je arhitektom kljub temu uspelo izluščiti posamezne elemente, ki so jih vkomponirali v fasado.
»V fasado pritličja je vgrajen kamen, ki se je ohranil iz stare ruševine. Zgornji del objekta je lesen in ga objemajo leseni ganki. Gabariti, orientacija in položaj tako strehe kot objekta je takšna, kot je bila. Na bežni pogled je vila prav takšna, kot je bila nekoč, natančneje pa so vidni sodobni elementi lesnih zvez in interpretirane ornamentike. Alpski značaj brunarice poudarjajo leseni tramovi, interpretacija tradicionalnih lesnih zvez okoli Bohinja. Ti podpirajo balkone in imajo nad pritličjem sodobno interpretacijo v obliki kovinskih I-profilov.«
Arhitekti so poseben poudarek namenili oblikovanju materialov in elementov po sodobnih ekoloških smernicah obdelave lesa. Na fasadi je uporabljena tehnologija lesenih brun brez uporabe lepila, ki imajo prepletene vogale v obliki lastovičjega repa. V ta namen so se naslonili na slovenski les, katerega osnova je smreka z bukovimi mozniki. Karboniziran žgan les je premazan z naravno borovo smolo, ki ga ščiti pred zunanjimi dejavniki. Tovrstno tehnologijo so uporabili tudi pri oblikovanju vhodnega objekta v soteski Vintgar, ki smo ga pred časom predstavili tudi v naši oddaji.
Tudi notranja vrata se lepo vklapljajo v interjer s svojo leseno podobo. A njihova funkcija še zdaleč ni le estetska, temveč gre za zelo odporen element, ki uspešno kljubuje tudi velikemu sovražniku lesa – ognju.
»Neko splošno razmišljanje je, da se požar rešuje s kovino. Vendar v tem primeru ni tako. Treba se je zavedati, da je les dober izolator, ki se ob stiku z ognjem praktično ne razteza in ne deformira. In konstantno lepo počasi dogoreva, kar mi s pridom uporabljamo, da zamejujemo požar za neko časovno obdobje. Vrata so na ogenj odporna 45 minut, ne preprečujejo pa samo požara, ampak tudi izhod dima, kar je zelo pomembno zaradi vseh evakuacijskih poti,« pove Damijan Kržišnik, ki je že tretja generacija v družini mizarjev. »Za osnovo smo tukaj uporabili masivo in hrastov les, ki izredno počasi gori. Dodali smo tudi določene materiale oziroma plošče, ki so težje gorljive, te smo na koncu oplastili še s smreko in furnirjem, tako da je v nekem celotnem konceptu tega objekta.«
V pritličje objekta so umestili restavracijo, v nadstropju je konferenčna dvorana, štiri suite pa so v zgornjih etažah. Vsaka suita je zgodba zase, poimenovali pa so jih po zgodovinskih osebah, ki so nekoč počitnikovale tod. V sobah so umeščeni starinski kosi, ki odražajo duh časa Adolfa Muhra. Interjer v nasprotju s temno fasado odseva toplino, za katero je prav tako v neki meri zaslužna uporaba lesa. Pri oblikovanju notranjosti so se naslonili na slovensko smreko in macesen v naravni barvi. V restavraciji se bohoti recikliran star les, ki je bil v ta namen obrušen, krtačen in premazan z oljem. Osrednji element nad mizo je lestenec iz korenin bukev, ki jih je lani ob obali jezera podrl vihar. Opečni elementi za točilnim pultom in kaminom povzemajo ornamentiko prezračevalnih odprtin lokalnih senikov, medtem ko so v točilni pult, ki je iz žganega starega lesa, umeščene posode z lokalnimi čaji.
Vila je slavospev lesu, a tudi tradiciji lokalnega stavbarstva. »Uspelo nam je ustvariti to kombinacijo starega spomina, tradicije in sodobnosti. Veliko nam pomenijo mnenja domačinov in za zdaj so zelo pozitivna. Všeč nam je, ker nam vsakič nekdo pove kakšno zgodbo, se na primer spominja, kako je bil njegov ded tukaj oskrbnik ali kako so se tukaj zbirali domačini in so se dogajale tudi prve ljubezni. Tako da je zelo pozitivno, da nam je uspelo skupaj z naročnikom ta objekt postaviti nazaj,« sklene arhitektka Špela Videčnik.
Članek je nastal v sodelovanju z javno agencijo SPIRIT Slovenija ter s finančno podporo in sodelovanjem Ministrstva za gospodarstvo, turizem in šport.
Več >>> www.uporabimo-les.si
Fotografije: Miran Kambič
