Pokrajina okoli hiše v Šentjoštu pri Novem mestu je tako lepa, da se zdi, kot da vrta sploh ne potrebuje. Griči, polja, dolina in gozd… Pa vendar sta zakonca Zupančič s pomočjo krajinarke Mojce Habjan ustvarila izjemno privlačen podeželski vrt, na katerem je vse na pravem mestu in z izrazito osebno noto.
Zgodba vrta se je pravzaprav začela s postavitvijo lesene hiše. To sta zakonca uspela opremiti sama, za zunanjo ureditev pa nista imela niti znanja niti časa, zato sta se odločila poiskati pomoč. Brskala sta po internetu in tako naletela na Mojco Habjan, pri kateri ju je navdušila njena zgodba. »Imela je objavljeno, da je bila na ogledu angleških vrtov in sem si rekla: ”Tale ženska bo pa vedela, kaj jaz hočem.” Ker težko je najti nekoga, ki ti zna brati misli, ne,« se spominja Renata Plantan Zupančič.
Pred posegom je bil vrt skromen, sestavljen iz travnika in štirih dreves na rahlo padajoči parceli.
Ko je Mojca prvič obiskala zakonca, jo je presenetila že sama narava v bližini, odprt pogled na vzhodno stran, paleta travnikov, polj, navsezadnje hribovja Gorjancev. Želja lastnikov, da bi imela podeželski vrt, ji je bila v izziv, predvsem v smislu, kako ohranjati vrednote podeželskih prvin in hkrati ugoditi krajinskim načelom, da gre vendarle za družinski vrt z njegovo vsebino.
Ker je hiša umeščena v nagnjen teren, je vrt načrtovala terasasto, dvonivojsko. Najprej nas pozdravi predvrt s prostorom za vozila v nivoju kleti, vse to pa je s stopniščem iz peščenega nasutja in lesa ter obdanim z rastlinjem povezano s hišnim vhodom ter ostalimi bivalnimi prostori in tudi bivalnim vrtom.
»Prehod do bivalnega vrta je urejen malce neobičajno, torej ne takoj ob hiši po pločniku, ampak nekako skrivnostno med zasaditvami in šele potem, ko človek preide na drugi del bivalne enote, se mu vsa radovednost razblini. Namreč, bivalni vrt se potem na široko odpre in človek doživi kot neko drugo dimenzijo občutenja prostora,« pripoveduje Mojca Habjan in nadaljuje z opisovanjem, kako je zasadila nagnjene brežine.
»Za brežine sem predlagala pokrovne rastline. To so, recimo, panešplje, brini, bršljan, kosteničevje. To so rastline z dobrim koreninskim sistemom, ki tudi onemogočajo erozijo tal, tako da se potem brežina lepo ohranja.«
Sicer pa je vrt razdeljen ne samo nivojsko, ampak tudi funkcionalno. En del predstavlja letna kuhinja, ki je dovolj ločena od hiše, da je nemoteča, predvsem pa locirana tako, da v njej najdejo hlad tudi v ob močnem popoldanskem soncu. Na zgornjem vrtu je del namenjen igralnemu kotičku in kokošnjaku, nekoliko naprej pa zagledamo še zelenjavni vrt, ki je v obliki gartelca. Sestavljajo ga grede, obrobljene z lesom in s peščenim nasutjem poti, tu je tudi lesena lopa, ki je delo spretnih rok Renatinega soproga Uroša (večina lesenih prvin, ki jih lahko občudujemo, je nastala izpod njegovih rok).
Ne smemo pa pozabiti na še enega člana družine Zupančič – psičko Bučko – ki je svoj prostor dobila v predvrtu oziroma na zelo premišljeno načrtovanem prostoru, ki združuje značilnosti suhega in strešnega vrta ter dobro umestitev zanimive pasje ute znotraj nevsakdanjega pesjaka. Zdi se, kot da ima psička svoj mali vrtni raj.
Koliko pa je dela z vzdrževanjem takšnega vrta, nas še zanima za konec? Renata pove, da so naloge razdeljene. Košnjo trave sta prevzela njen mož in sin, sama pa rada preživlja čas na zelenjavnem vrtu, kjer se zamoti s puljenjem plevela, kar se ji po osemurnem delavniku za računalnikom zdi prav pomirjujoče. Vsekakor pa je dela manj, kot je užitkov, ki jim jih vrt prinaša. Na njem radi uživajo v družbi prijateljev, ko kaj dobrega pojedo, ali pa sami, ko si ob večerih na teraso prinesejo odeje ter se zazrejo v nebo, polno zvezd, in če imajo srečo – uzrejo tudi komete.
Načrtovanje in ureditev vrta: Mojca Habjan, www.urejen-vrt.si
Fotografije: Mojca Habjan
