Ureditev majhne površine zahteva poseben premislek, saj je treba najti prostor in načine za uresničitev želja tistega, ki bo v garsonjeri prebival. Sredi Ljubljane smo našli prenovljeno garsonjero, v kateri je vrsta domiselnih rešitev.
Gospodična Zala Kobe živi v zares majhni garsonjeri, ki meri le 27 kvadratnih metrov. Pri prenovi ji je z osnovno zamislijo pomagal oče, Jurij Kobe, znani arhitekt in dolgoletni profesor na Fakulteti za arhitekturo.
Stanovanje je del znane večstanovanjske stavbe, poimenovane Ferantov vrt, ki je nastala v 60. letih po načrtu profesorja Edvarda Ravnikarja. Stavba je že takrat pomenila kakovostno modernistično gradnjo, močno povezano z uličnim prostorom mesta (v neposredni bližini so SNG Drama, Cankarjev dom, šola in trgovina), v njej pa je skrite tudi veliko simbolike: od spomina na rojstno hišo Plečnika, ki je stala v bližini in bila poškodovana v potresu leta 1895; pa do prezentacije arheoloških ostankov Emone v prostorih Galerije Jakopič. Fasada stavbe, skoraj kiparsko zložena iz opečnatih zidakov, je spomeniško zaščitena. V stanovanjskem kompleksu najdemo stanovanja različnih kvadratur, ki so v času izgradnje veljala za nadstandardna; danes pa jih je že načel zob časa.
Obiskano stanovanje je last Zalinega prijatelja, ki ji je prepustil osvežitev skoraj petdeset let nedotaknjenega interierja. “Takrat so bile moderne močnejše barve, tako da so bile v stanovanju težke, žametne zavese temno modre barve; originalni parket je bil pobarvan na črno; glavni prostor je bil obit v črn les. Izgledalo je zelo temačno, še manjše, kot sedaj,” pove Zala. “Jaz pa potrebujem svetlobo: in mislim, da če je prostor ozek in majhen, mora dihati in to se lahko naredi samo s pravo razporeditvijo, s pravimi barvami, z odprtostjo.”
Zala je združila moči z očetom, arhitektom Jurijem Kobetom, in skupaj sta kar dva meseca načrtovala prenovo. “Osnovna razporeditev: miza, postelja, kuhinja, predsoba … so bile vse jasno nastavljene z osnovno idejo, ki sem jo predstavil hčeri. Potem je bila pa njena naloga, da je natančno pogledala, če ta oprema zadostuje redosledu njenih dnevnih opravkov,” pove arhitekt, Zala pa doda: “Zelo natančno sem razmislila, kako si želim, da funkcionalno deluje to stanovanje. Konec koncev gre za garsonjero, v kateri lahko živita dve osebi in morata imeti z njo pokrite vse svoje potrebe.”
Pri preurejanju garsonjere ni bilo potrebno izvesti večjih gradbenih posegov, zamenjali so napeljave ter vrata med vežo in osrednjim prostorom. Namesto klasičnih vrat so vgradili sklopna vrata in tako kuhinjo povezali z osrednjim prostorom. Hkrati pa ta vrata omogočajo, da sta prostora ločena. Prav tako imajo blazine, na katerih lahko posedajo obiskovalci, še drugačno vlogo – lahko so fotelj ali pa dodatna sedišča za goste. V omari nad blazinami pa se skriva tudi čisto klasična postelja, ki se odpre s potegom ročice. Tudi miza se lahko razširi in sprejme do sedem povabljencev.
Za toaletni prostor, ki je prav tako majhen, so našli nekaj dobrih rešitev: pranju je namenjen združeni pralno-sušilni stroj, tuš kad pa je oblikovana tako, da služi tudi kot bide.
Med značilnostmi, ki to garsonjero ločujejo od številnih sodobnih stanovanj, je tudi bogatejša barvna paleta opreme. Barve niso omejene le na belo-sivo in naravno barvo lesa. “Imela sem željo po barvnih vložkih, akcentih močnejših barv, ne samo teh, recimo, lovilcev svetlobe, kor sta bela in svetel les.” Svoj dom je tako opremila s številnimi slikarskimi deli, med katerimi najdemo tudi platna kar treh generacij družine Kobe: delom akademskega slikarja Borisa Kobeta (Zalinega dedka) delajo družbo še platna očeta Jurija in Zalina lastna.
Interier: Jurij Kobe, ATELIERarhitekti
Fotografije: ATELIERarhitekti
