V Muzeju za arhitekturo in oblikovanje (MAO) je vse od začetka julija na ogled nadvse zanimiva razstava Svet znotraj: Oblikovanje modernih interierjev, 1930–danes, posvečena interjerju kot sestavnemu delu arhitekture in družbe. Z razčlenitvijo različnih interjerjev od 30 let minulega stoletja do danes so kustosinje razstave Maja Vardjan, Cvetka Požar in Katjuša Kranjc želele spodbuditi tehten razmislek o interjerju kot takem, saj je bil v preteklosti vse prevečkrat v senci arhitekture same.
Kakšna je vizija same razstave? Kakšen premislek pri obiskovalcih ste želeli s predstavljenimi interjerji doseči?
Cvetka: Sama razstava je začetek raziskovalnega procesa, ki bo rezultiral tudi v knjigi, vsekakor pa upam, da se bo nadaljeval še dolgo po tem. Pobuda za razstavo je prišla s strani Katjuše Kranjc, ki je zaznala veliki manko tako razprav kot tudi raziskav o interierju. Raziskave smo se lotili s preučevanjem zasebnih in institucionalnih arhivov ter terenskim delom. Potreben je bil seveda tehten razmislek o tem, kako razstavo narediti razumljivo širšemu krogu ljudi, saj želimo spodbuditi strokovni diskurz o interjerju, ki v naši družbi ni prisoten. Pozornost je namenjena arhitekturi, medtem ko interier ostaja v senci le te. Prav zato smo pripravile razstavo, ki predstavlja interier kot predmet sistematičnega raziskovanja in vrednotenja. Pri tem ga ne omejuje zgolj na opremljanje prostora, ampak interier izpostavlja kot sestavni del arhitekture in družbe.
Maja: Res je. Interjer se pogosto obravnava z elementi, ki ustvarjajo prostor in njegovo atmosfero, kot so materiali, svetloba, pohištvo,… Naša razstava pa poudarek daje interjerju kot integralnemu delu arhitekture. Vsaka stavba ima namreč tako zunanjost kot tudi notranjost. V večji meri se osredotočamo na zunanjost, kar je ironično, saj večji del življenja preživimo za štirimi stenami. Interjer ni zgolj oprema, gre tudi za to, kako sam prostor naseljujemo. Zato razstava obravnava tudi ključnega akterja, ki vzpostavlja interier – človeka, njegove dnevne rituale, praktične potrebe in način življenja. Ukvarjamo se s pojmom interjernosti, ki je širši kot sam prostor.
Ko smo že pri tem. Predvsem v zadnjem letu in pol smo velik del časa preživeli doma, za štirimi stenami. Je tudi to spodbudilo nastanek razstave?
Cvetka: Predvsem je sovpadalo z nastankom razstave, saj sam proces priprave poteka že vse od 2018, intenzivneje od 2019. Začetek nastajanja razstave so spodbudili drugi dejavniki, novi koronavirus pa je sovpadel z intenzivnimi pripravami na razstavo. Vsekakor smo v razmislek vzele tudi to, kako je virus vplival na naš prostor, kako je generiral bivanje v naših domovih, ki so postali pisarne, učilnice in telovadnice. Je pa vse to trenutno še precej neoprijemljivo, zato je spremembe, ki naj bi že generirale drugačne prostorske ureditve, težko prikazati na razstavi.
Katjuša: Že res, da je pobuda za razstavo prišla pred začetkom epidemije, a glede na situacijo je več kot očitno, da je prišla v pravem trenutku. Zaradi novega koronavirusa namreč še več časa preživimo za štirimi stenami naših domovanj. Proces razstave se bo tako nadaljeval s simpozijem, kjer bomo spregovorili, kako naprej, kakšni bodo interjerji prihodnosti, kaj vse bo spodbudila nastala situacija.
Je vseeno mogoče podati kakšne razmisleke o tem, kako bo virusna kriza vplivala na naše interjerje?
Katjuša: Sodobna domovanja so veliko bolj odprta kot nekoč. Kuhinja je povezana z jedilnico in pogosto tudi z dnevno sobo v en sam velik prostor. So se pa dnevni prostori, tako imenovani enoprostorci, ki združujejo jedilnico, kuhinjo in dnevni prostor, v času epidemije izkazali za nadvse neprimerne. Predstavljajte si petčlansko družino, ki se obenem šola, dela, kuha, telovadi … vse v istem prostoru. Prav to je eno izmed izhodišč za naprej. Kako postopati z interjerjem po izkušnji z virusom?
Kako pa se je tlorisna zasnova spreminjala vse do danes? Do kakšnih spoznanj o preobrazbi interjerja ste tekom razstave prišli?
Katjuša: Tlorisna zasnova prejšnjega stoletja se je z modernističnim pristopom začela rahljati. Prostori so postali bolj povezani. Spremenila se je namembnost prostorov in posledično tudi dinamika in način življenja v njih. Danes večji del časa preživimo v odprtih dnevnih prostorih, ki združujejo več funkcij, od prehranjevanja, do druženja in kuhanja. S tlorisno zasnovo pa je prišlo tudi do sprememb znotraj družine, družbe. Tudi pri zasnovi javnih objektov so vidne spremembe. Velike spremembe so se zgodile pri načrtovanju šol, zdravstvenih ustanov, trgovin in tudi v drugih javnih prostorih.
Maja: Poleg diferenciacije tlorisa in povezovanja med sobami ter velikosti sob, pomemben element spremembe predstavlja laboratorijska kuhinja, ki je omogočila drugačno organizacijo tlorisa stanovanj. Prva laboratorijska kuhinja pri nas Branke Tancig je močno vplivala na zasnovo stanovanj v 50. in 60. letih.
Cvetka: Pozabiti ne smemo na spreminjanje notranjega prostora zavoljo tehnološkega napredka. Železo-betonska gradnja je omogočila večje razpone, s čemer se je prostor odprl in dobil več zastekljenih površin. To je izboljšalo higienske in nasploh bivanjske pogoje. Sicer v tridesetih letih minulega stoletja tovrstnih realizacij pri nas ni bilo veliko, po drugi svetovni vojni pa so postali stalnica.
Po kakšnem ključu pa ste izbirali interjerje, ki so predstavljeni na razstavi?
Maja: Predvsem so predstavljeni interjerji rezultat obsežne raziskave. Lotile smo se pregleda publikacij, revij in knjig, raziskale zasebne in institucionalne arhive ter zbirke. Na osnovi raziskave smo generirale pet glavnih tem, skozi katere smo želele opredeliti, kaj vzpostavlja interjer, nismo pa želele definirat, kaj interjer je. Glavni kriterij pri izbiri je bilo kakovostno oblikovanje interjerja. Soočale smo se tudi s posamičnimi omejitvami, kot je razpoložljivo gradivo, saj za nekatere izbrane interjerje nismo našle ohranjenega gradiva.
Kako živ je interjer preteklih desetletij pri nas? Če se osredotočimo na pohištvo, je jasno, da nekateri kosi pridobivajo na vrednosti.
Katjuša: Pohištvo je le en del interjerja, na razstavi je predstavljenih nekaj ikoničnih kosov s pripadajočo povečavo interierja, kjer so bili le ti uporabljeni. Tako so recimo Stol Rex Nika Kralja in luči Nives Kalin ter Francija Vehovarja, ki jih pod blagovno znamko SENCE tržijo še danes, pogosto v slovenskem prostoru umeščene tako v javne kot tudi zasebne interjerje. K temu verjetno nekaj pripomore nostalgija, prav gotovo pa dobro oblikovanje. Žal zaradi propada slovenske pohištvene industrije ni večjega števila teh kosov, glede na kakovostno oblikovanje in izvedbo bi lahko marsikateri predmet in preteklosti še danes našel prostor v sodobnih interierjih.
Maja: Ena izmed tem, ki se jih lotevamo, je tudi fluidnost. Pri tem ne govorimo o prostorski, temveč programski in časovni fluidnosti. Interjer je minljiv, skozi spremembo navad, uporabo, trende … se hitro spreminja. Ta značilnost, fluidnost, je prikazana v zadnjem delu razstave skozi interierje hotelov, trgovin, barov in drugih lokalov. Želele smo poudariti koncepte, značilnosti interjerja, ki ostanejo relevantni skozi čas. To so odnos telesa do prostora, diferenciacija tlorisa, odnos z zunanjostjo, celostno oblikovanje. Med prikazanimi interjerji so se ohranili večinoma tisti, ki jih v javnih objektih do določene mere lahko zaščitimo in obnavljamo ter vzdržujemo.
Razstava bo v MAO na ogled do 28. novembra, vsakih 14 dni pa je organiziran voden ogled razstave. Javna konferenca o prihodnosti interjerja bo v začetku novembra, ob koncu razstave pa bo izdana tudi publikacija, ki bo vključevala besedila različnih strokovnjakov in izbor na razstavi predstavljenih interierjev.
Fotografije: Katja Goljat
