Grad Ponoviče se ponaša z bogato zgodovino, zadnja leta pa je vse predolgo sameval, njegove podobe pa ni načel le zob časa, temveč tudi vandalizem. A očitno je tudi grad, ki je včasih slovel po enem najlepših parkov v tem delu Evrope, dočakal bolj srečno prihodnost. S plemenitim ciljem ga bo v življenje ponovno obudila sedemčlanska družina Podnar.
Grad Ponoviče se nahaja na levem bregu Save, v vasici Ponoviče, v litijski občini. Podatkov o nastanku gradu ni, v pisnih virih pa je prvič omenjen v 14. stoletju. Najverjetneje je grad v 16. stoletju varoval savsko vodno pot – les, ki so ga sekali v okoliških gozdovih, so vezali v flose, ki so po rečnem toku plule vse do Zemuna, kjer so jih prevzeli trgovci z lesom. Grad je omenjen tudi v slovitem delu Janeza Vajkarda Valvasorja Slava vojvodine Kranjske, včasih pa je slovel po svoji lepoti in enem najlepše urjenih parkov v tem delu Evrope. Objekt je bil do 19. stoletja v lasti številnih plemiških družin, v njem pa so med prvo svetovno vojno uredili tudi vojaško bolnišnico, kjer so zdravili vojake, ranjene na Soški fronti. Po drugi svetovni vojni je grad prešel v last kmetijske zadruge, ki je posestvo uporabljala za živinorejo, v zadnjih letih pa je grad počasi propadal in postal žrtev vandalov.
Svetle prihodnosti si grad ni obetal in je več mesecev iskal novega lastnika, vse dokler ga ni ugledala sedemčlanska družina Podnar. Slednja je zasledila oglas na nepremičninskem portalu in prepoznala v gradu dober potencial za uresničitev svoje dolgoletne vizije, ki bo v dobrobit celotni Sloveniji. V gradu namreč želijo urediti kulturno središče in center za ozaveščanje o Downovem sindromu.
»Vedno smo snovali projekte in vedno malo spremljali priložnosti. Od prvega trenutka, ko smo se zagledali v grad Ponoviče, dalje se vizija razvija in krepi. Vizijo odkriva življenje samo, tudi naš najmlajši, Janez Elija, fant z Downovim sindromom, nam kaže, da je življenje moč polno živeti tudi osebam s posebnimi potrebami. Njegovo veselje do življenja bi radi delili med ljudi, zato smo se tudi odločili svojo zgodbo deliti na spletnih omrežjih,« pove glava družine oče Franjo in ob tem doda, da lahko prenovo in preobrazbo gradu spremljate na Instagramu, Facebooku, TikToku in YouTubu pod imenom Down for castle.
Janez Elija si je že od nekdaj želel postati graščak, vsa družina pa je zavihala rokave, da njegovo željo z višjim ciljem tudi uresniči. In grad Ponoviče se je izkazal kot nalašč za to. Že ob prvem obisku gradu jih je prepričala fantastična umeščenost objekta v prostor, ki omogoča prekrasne poglede na reko. Veličina izziva, ki ga preobrazba v center za ozaveščanje predstavlja, pa jih je še bolj spodbudila, da se lotijo dela:
»Nismo si želeli kupiti lepe hiše, želeli smo rešiti propadajoč grad in tako pustiti pečat kulturni dediščini. Prepričalo nas je navdušenje nad projektom vseh članov družine, tudi našega najmlajšega, Janeza Elije.«
Grajsko območje je bilo ob njihovem prihodu v zelo slabem stanju, objektu pa niso prizanesli niti vandali. Streha gradu je bila dotrajana, omet je odpadal, v grajskih sobah pa se je skozi leta nabralo toliko navlake, da sta bila že samo pospravljanje in odvoz precejšen zalogaj. To pa pred letom dni sploh ni bil edini izziv, se danes spominja družina Podnar:
»Najprej smo morali sploh priti do gradu – v času bujnega pomladno-poletnega rastja je zaraščenost okolice preprečevala popoln ogled objektov. Notri pa ‒ smeti, smeti, smeti. Težko si je predstavljati, koliko smeti je bilo in je še v gradu. Do konca leta si želimo pospraviti vse.«
Kot najbolj zahteven projekt v sklopu preobrazbe se ocenjuje prenova strehe, saj gre za grajski objekt s skupno površino kar 1577 kvadratnih metrov in gospodarski objekt površine 669 kvadratnih metrov. Grajskih prostorov in tlorisa za potrebe novega programa ne nameravajo spreminjati, temveč želijo predvsem obstoječemu stanju vdahniti novo vsebino in življenje. Zamisli za to jim nikakor ne manjka. Ker ima prav vsak družinski član kak svoj hobi, bi v celoto radi umestili tudi stare obrti in umetnosti.
Oče Franjo in sin Franjo Matej imata rada kovaštvo, Klara je ljubiteljska slaščičarka, Barbara lončari, Tinka slika, mami Jožica je hortikulturnica, Janez Elija pa ima rad vse skupaj, samo da se nekaj dogaja. »Želimo si, da bi grad postal mesto izmenjave najrazličnejših znanj, izkušenj in pogledov. Da bi bil grad živa kulturna dediščina, ne le prazni hladni zidovi. Da bi bil mesto vključevanja, tudi oseb s posebnimi potrebami, mesto srečevanja, mesto, kjer se zbira in deli znanje, tako domače kot tuje,« o svojem plemenitem cilju povedo vsi člani družine.
Sedemčlanska družina namerava za večji del prenove poskrbeti sama. Kot povedo, preko zime vsak član poglobljeno študira svoje področje in nabira znanje, ki bo prav prišlo pri prenovi, potem pa v naslednjih mesecih zavihajo rokave in se lotijo dela ter sproti rešujejo vprašanja, ki se porajajo. Tako kot delo postavlja vprašanja, ponuja tudi odgovore. Ker je prenova gradu velik zalogaj, so veseli, da se lahko naslonijo tudi na prijatelje, ki so strokovnjaki z različnih področij in ki so jim priskočili na pomoč s svojim znanjem ter izkušnjami. Zadovoljni so tudi s sodelovanjem z Zavodom za varstvo kulturne dediščine Ljubljana »na čelu z gospodom dr. Peskarjem, gospo Adamič, konservatorjem gradu g. Matevžu Remškarjem in konservatorjem za park g. Domnom Rusom, ki z nami nesebično delijo svoje znanje – hvala!«
Zelo pomembne izkušnje pa je družina pridobila tudi pri prenovi propadajoče kmetije v Baški grapi, ki jo je 20 let postopoma obnavljala:
»Imeli smo srečo, da smo ob prenovi stare kmetije našli pomoč v ljudeh, polnih starih znanj. Posvojil nas je zidar in tesar Ludvik Wolf, od katerega smo se naučili praktično vsega. Tukaj so bili tudi Avguštin Pajntar, Jože Kleč in mnogi drugi, ki so z nami nesebično delili svoje znanje in izkušnje s področja zidanja s kamnom, opravil z lesom, kuhanja oglja, apna, skrbi za krajino, trajnostnega sobivanja v gorskem svetu … Življenje v hribih oziroma obnova gorske kmetije je bila dobra priprava na obnavljanje gradu.«
Jasno je, da je obnova gradu velik zalogaj, zato ni mogoče določiti, kdaj bo končana. Kot izpostavijo člani družine Podnar, je vprašanje že to, kdaj je za koga prenova res končana. Potem ko se obnovi fasada? Dokonča streha? Je to popoln omet v vsakem kotičku gradu ali pa interjer, napolnjen s pohištvom? Zato pri odgovarjanju na vprašanje o tem, kdaj bo proces dela končan, previdno zaključijo:
»Mislimo, da je obnova tako velikega objekta večgeneracijski proces, hkrati pa je vsak dan drugače, kot je bilo prej. Življenje teče, mi živimo in grad z nami.«
