Pred več kot tremi desetletji sta Lidija in Peter Knavs v vasici Hrib - Loški Potok zgradila hišo. Ker sta se že takrat zavedala, da je dom več kot le zavetje med štirimi stenami, sta na obsežni parceli zasnovala imeniten vrt, ki je danes poln življenja.
Hribovski vrt se razprostira na višini 840 metrov. Tam narava diha v drugačnem ritmu kot v dolini, saj se na prehodu med zemljo in nebom pomlad prebuja pozneje, jesen pa se hitreje prelevi v zimo. A prav višina in bližina gozdov prinašata vrtu nekaj neprecenljivega – poleti, ko vročina preplavi nižinska in mestna okolja, hrib ohranja svojo svežino. Vročina izgubi svojo ostrino, tu človek lahko začuti dih pokrajine v harmoniji s prostorom.
Skozi leta vrt zori in se krepi
Lidija in Peter pripovedujeta, da je bil njun vrt na začetku sila preprost. Najprej je nastal manjši ribnik v bližini vhoda v hišo, nedaleč stran je bil zelenjavni vrt, okrasni del pa so sprva zasnovali bliže cesti. A kot vsak vrt, ki ga vodi ljubezen do zemlje, se je tudi ta širil. In zorel.
Medtem ko je Lidija iz leta v leto pogumno izbirala rastline in zanje izbirala kotičke, kamor bi jih skupaj z možem posadila, je Peter na vrt vozil skale iz gozda, izdeloval ptičje hišice, hotele za žuželke in pomagal kopati sadilne jame vsakič, ko si je njegova soproga zaželela, da bi v zelenem prostoru dobila dom kakšna nova drevnina. Tako so drevesa, grmi in cvetoče rastline v desetletjih prerasli v osupljiv park, ki se razteza na nekaj več kot hektarju zemljišča.
Drevesa tvorijo slikovit okvir
Prav drevesa igrajo posebno vlogo v tem naravnem prostoru, saj ustvarjajo barvit okvir in mu dajejo globino. Lastnica vrta poudarja, da je najbolje drevesa zasaditi ob robu zemljišča, da ostanejo osrednje zelene površine proste in čiste, kot platno, ki omogoča neomejeno gibanje ter igro svetlobe in senc. »Vrt naj bo zasajen raznoliko, da ohranja svojo lepoto skozi vse leto,« še svetuje Lidija.
Med najbolj opaznimi drevesi hribovskega vrta so cedre, ki jih na vrtu ne manjka – od zlatih, srebrnih do povešavih in stebrastih oblik. Okrasni javorji s svojimi raznolikimi oblikami in barvami prinašajo v okolico pravo čarobnost. Poleg tega imata lastnika posajene še gledičije, ki z zlatimi odtenki čudovito dopolnjujejo zasaditve. Na vrtu je tudi več vrst bukev – povešava rdeča, trikolor in stebrasta, pa tudi tise, ki so pozimi čudovite. Pušpani, dokler jih uspevata ohranjati, dodajajo klasično eleganco.
Trata, ki jo kosita dolge ure
Travnata površina, po kateri se stopa kot po mehki preprogi, je obsežna. Skrb zanjo je zahtevno opravilo: spomladi jo je treba temeljito pognojiti in prezračiti. Potem se začne sezona košnje, ki traja vsak teden vse do oktobra. Kadar zakonca Knavs oba skupaj kosita zelenico, vsak od njiju preživi po tri ure in pol za kosilnico. Kaj pa na prehodih med trato in okrasnimi zasaditvami? Tam sta zakonca Knavs poskrbela za obrobo iz kamnov ali opeke, kar omogoča enostavnejšo košnjo, brez potrebe po uporabi nitne kosilnice.
Mize in barviti šopki
Na robu parcele sta si zakonca Knavs pred leti zasnovala tudi prostorno letno kuhinjo, sezidano iz kamna, stare opeke in lesenih tramov. Veliko pa je tudi kotičkov za posedanje, ki so razpršeni po vrtu. Ti niso zgolj za posedanje – so prostori, kjer lahko opazujemo nenehno spreminjajočo se naravo in se prepustimo meditativnemu miru.
Vsaka miza ima tudi svoj okras, saj lastnica z veseljem ustvarja šopke, ki so na mizah vse od pomladi, ko njen mož postavi mize na prosto. »Vsaka miza ima svojo vazo ali okrasni element, šopke pa najraje nabiram na cvetočih travnikih v okolici,« pojasnjuje. Ko so travniki pokošeni, šopke sestavlja iz rastlin, ki jih najde na svojem vrtu. Ljudje pogosto mislijo, da so šopki pripravljeni posebej za obiskovalce, a Lidija pove: »Pri nas so šopki sveži vsak teden.«
Dopust najraje preživita na vrtu
Vrt zakonca Knavs je več kot le skrbno negovan zeleni prostor; je živi organizem, ki odseva preplet dela, predanosti in globoke ljubezni do narave. Vsaka lopata, ki zadene ob trdi kamen, odmeva kot opomnik na moč narave in vztrajnost človeka, ki z njo sobiva.
V tem dialogu sta zakonca ustvarila čarobni park, kjer se pogled odpira proti griču Tabor s cerkvama sv. Lenarta in sv. Barbare. V tem zelenem prostoru se zdi, da čas teče počasneje. Lidija in Peter povesta, da dopuste najraje preživljata prav na svojem vrtu, kjer v mirnem zavetju doma pogosto uživata tudi v družbi svojih vnukov.
Fotografije: Jasna Marin
