Aleš Belšak je po poklicu profesor športne vzgoje, a ko v popoldanskem času poprime za žago in brusilko, skozi njegovo delo spregovori sam Abel von Rust - njegov alterego, ki stare odslužene predmete spreminja v zavidanja vredne pohištvene kose.
Abel von Rust je znamka, ki združuje veliko ljubezen do obdelave lesa in preoblikovanja pozabljenih predmetov. Pod znamko se skriva Aleš Belšak, ki si je ime znamke domislil na zelo inovativen način. Abel je namreč izpeljanka iz njegovega imena, rust je angleški prevod za rjo, von pa je baronski priimek, ki kaže na nekaj plemenitega.
Zgodbo obdelave lesa in preobrazbe dotrajanih predmetov v nove, zavidanja vredne kose, je nadgradil z alteregom, s katerim je podjetje dobilo zanimiv obraz in zgodbo. Profesor športne vzgoje ni imel predstave, da bo njegova prostočasna aktivnost prerasla v uspešno znamko, ki se je na slovenskem trgu uveljavila z dih jemajočimi preobrazbami. Njegova zgodba se je začela pisati šele, ko je zaplaval v tretje desetletje, kar je očiten dokaz, da nikoli ni prepozno.
»Z lesom sem se začel spoznavati šele pred leti. Pred prihodom novega družinskega člana smo se lotili temeljite prenove stanovanja. Odločil sem se izdelati manjše pohištvene kose in dodatke. Privlačile so me starine in različni predmeti, z obdelovanjem lesa pa me je le ta vedno bolj privlačil. Zdaj smo pa tam, kjer smo,« z nasmeškom pove Aleš.
Samouk, kar se obdelave lesa tiče, je del znanja pridobil tudi ob sodelovanju z drugimi mojstri obrti. Kmalu si je kupil prvo žago, zatem še varilni aparat. »Gnala me je velika ljubezen. Doma so me malce čudno gledali, a ne dolgo. Doma imamo polno starin, ki pa potrebujejo nežno roko. V začetku sem izdelal obešalnike, nato previjalno mizo. Izdelki so poželi odlične odzive, vse skupaj pa se je toliko stopnjevalo, da rokovanje z lesom ni le hobi temveč moja popoldanska dejavnost. Les mi omogoča, da izrazim svojo ustvarjalnost. Se sprostim in se prepustim,« pojasni ustvarjalec, ki se spogleduje tudi s tem, da bi nekoč v prihodnosti rokovanje z lesom lahko postalo njegovo primarni vir dohodka.
Pri svojem delu se posveča predvsem preobrazbi odsluženih predmetov, takšnim brez funkcionalne vrednosti, ki jim z nekaj truda vdahne novo življenje. Veliko predmetov najde na odpadu, saj ljudem ne služijo več, kot bi morale. Z nekaj domišljije in inovativnosti pa tem predmetom poišče novo funkcijo, novo življenje ter jim povrne uporabno vrednost.
»Mnogo stvari le leži okrog nas, pozabljene v kotu. Ti predmeti me navdihujejo, da jih ponovno obudim in vrnem v življenje. Naši predniki so izdelovali stvari, da bi trajale,« je prepričan Aleš.
Odslužena polkna, kovinski predmeti, stara vrata in televizorji. To je le nekaj predmetov, ki so z Aleševo pomočjo dobili nov videz, nov vidik uporabnosti. Prepoznati potencial v obrabljenem predmetu pa zveni vse prej kot enostavno.
»V bistvu se zgodi povsem spontano. Kadar zagledam predmet, dobim vizijo. Lahko si predstavljam, kaj bo iz tega nastalo. Miza, polica, lestenec, ogledalo… Predmet kot tak mi da iztočnico za preobrazbo. Te se seveda razlikujejo. Za nekatere potrebujem teden ali dva časa, potem pa so tudi take, ki trajajo več mesecev. Predmete je potrebno temeljito očistiti, speskati, pobarvati. Za mizo poimenovano Bratstvo sem potreboval kar 9 mesecev,« z navdušenjem pojasni sogovornik.
Večji del opravi v sosednjih delavnicah. Kot pravi ima srečo, da je na svoji poti spoznal vrsto prijaznih ljudi, ki so mu s svojim znanjem priskočili na pomoč. Pri razvoju znamke so mu tako pomagali številni prijatelji, izkušnje in znanje črpa od sosednjih mojstrov.
»Ni stvari, ki je ne bi bilo mogoče preobraziti. Na prvi pogled se za marsikatero zdi, da je primerna le za kurjavo, za drva. Tako predmeti ostajajo prezrti, jaz pa poskrbim, da ponovno stopijo v funkcijo,« pojasni Aleš in doda, da najraje izdeluje predmete po navdihu, velik del izdelkov nastane tudi po željah strank.
Med njegovimi izdelki lahko občudujemo tudi vrsto lestencev, ki so nastali iz različnih predmetov od vej do tramov in starih strojev. Pri svojem delu pogosto uporablja les star več kot sto let, industrijski predmeti, štejejo nekaj desetletij. V času našega pogovora je imel v kleti shranjena vrata še iz časa baroka.
»Ko imaš v rokah nekaj starega in nekaj novega opaziš, da je razlika v obdelavi in kvaliteti ogromna. Včasih so izdelovali stvari, zato da bi trajale. Tako so praktično neuničljive. Tehnike in materiali so drugačni, kot se jih poslužujemo danes. Cenim tudi patino, ki jo s staranjem dobi les. Vreme pusti brazgotine v lesu in okrepi značaj izdelka. Vedno se trudim ohraniti te karakteristike posameznega kosa, a obenem mu poskušam vdahniti novo obliko,« prizna ustvarjalec, ki se je lotil tudi izdelave nekaterih izdelkov iz novega lesa, a to je bolj kot ne nuja. Najbolj namreč uživa v nenavadnih in, kot pravi sam, »odštekanih projektih«, ki so mu v prav posebno veselje.
Več: ABEL VON RUST
Fotografije: Sara Kramberger, Tadej Turk
