Tadej Juran prihaja iz družine z dolgoletno tradicijo mizarstva, zato se je že kot otrok rad poigraval z različnimi kosi lesa in smukal med stroji. Po končani gimnaziji ga je začela privlačiti arhitektura, svoje arhitekturno znanje pa je pilil tudi v tujini, medtem ko je nanj prelomno vplival nekajmesečni odmik v hišici v gozdu, ki je močno zaznamoval njegove nadaljnje korake. Tudi snovanje Ateljeja Juran.
Vezi njegove družine z lesom segajo že v davno 19. stoletje. Takrat je njegov prapradedek iz kovačnice ustvaril mizarsko delavnico, ki jo je Tadejev pradedek v prvi polovici 20. stoletja nadgradil v obrt. Dedek je nadaljeval družinsko tradicijo tako, da je osnoval mizarsko podjetje in svoje znanje prenesel na sina, Tadejevega očeta. Tako se je Tadej že kot fantič smukal med stroji v delavnici in se pobližje spoznaval z lesom. Po smrti dedka in očeta, se je obrt ustavila.
»Kljub temu je znanje ostalo v meni, saj sem že od otroštva ustvarjal v delavnici. Prvi letnik srednje šole sem zato obiskoval Lesarsko šolo, vendar mi je bila prelahka, saj smo izdelovali stvari, ki sem jih sam počel že pri desetih letih. Zato sem se prepisal na gimnazijo, kjer se je moj interes razširil iz obrtništva na širšo umetnost – arhitekturo,« pojasnjuje snovalec.
Med študijem arhitekture se je izobraževal tudi v tujini, natančneje na Nizozemskem, po koncu študija pa je kar tri leta potoval naokrog z željo, da razišče različne načine bivanja in gradnje. To obdobje se je izkazalo za prelomno, saj je poglobljeno raziskovanje zaključil s polletnim bivanjem v odmaknjeni samotni hiški v gozdu. Iz tega se je rodil projekt Gozdna hiša, v sklopu katerega je hišico obnovil, vse skupaj pa ga je navdahnilo tudi pri magistrski nalogi z naslovom Arhitektura odmika.
Po koncu študija leta 2017 je ustanovil Atelje Juran, v katerem deluje kot glavni arhitekt in vodja projektov, njegova soproga Mateja pa je koordinatorka estetike in kakovosti. V ateljeju se posveča predvsem oblikovanju arhitekturnih prostorov. Posamezni pohištveni kosi, ki nastanejo, so tako odgovor na potrebe posameznih arhitekturnih projektov, ki se jih loteva.
»Vedno izhajam iz celote. Ne ukvarjam se zgolj z dekoracijo ali notranjim oblikovanjem, ki prekriva slabo arhitekturo. Zame je arhitektura celovit proces, zato se projektov lotevam po načelu celostnega umetniškega dela. Sodelujem predvsem s strankami, ki razumejo ta pristop. Če k meni pride nekdo z že izoblikovano idejo hiše, to preprosto ni zame,« svoj proces ustvarjanja razkrije Tadej.
Na sejmu Ambient se je predstavil s stolom Juran (RoundSquare Chair), ki je del večjega arhitekturnega projekta Mestni odmik. Stol je, kot pojasni, nastal s ciljem, da postane del arhitekture, a bo hkrati primeren za serijsko proizvodnjo. To mu je predstavljalo precejšen izziv, saj so ga njegove dotedanje izkušnje s proizvodnjo stojal za kitare naučile, kako zahtevno je usklajevati tehnološki proces, ne da bi ta iznakazil dušo izdelka. Predvsem pa je želel ustvariti produkt, ki ne bo le dekorativen in neudoben, temveč bo služil svojemu namenu:
»Ideja stola je preprosta – da se sedi. Spomnim se, ko je na enem predavanju prominenten profesor in arhitekt dejal: “V dnevni sobi imam sedežno garnituro, ki sicer lepo izgleda, a se na njej res ne da sedeti. Ko gostje odidejo, vedno vzamem iz omare tisti star udoben stol.” Moj način ustvarjanja ni tak. Moji izdelki niso zgolj dekorativni, ampak imajo resnično uporabno vrednost. To je temelj. Poleg tega mora prostor ali predmet nujno nositi tudi tisto, kar imenujemo brezčasna lepota. To ni stvar intelektualne razlage, temveč občutenja. Če pri oblikovanju stavbe, prostora ali predmeta ne zaznam brezčasne kakovosti, začnem znova.«
Oblikovanje stola ni bila le pot, polna izzivov, temveč tudi časovno zahteven projekt. V današnjem času, ko iščemo instant rešitve, so projekti, ki zahtevajo svoj čas, vredni še precej več. Trud se namreč tudi po Tadejevih besedah na dolgi rok izplača »v obliki nečesa, kar ni podvrženo zgolj trenutnim trendom in modnim muham.« Stol Juran je v tem duhu nastajal eno leto, pomembna komponenta izdelka pa je tudi kratek film nastanka stola, posnet v dedkovi stari delavnici.
Največji izziv, kot pove arhitekt, je bilo narediti stol preprosto, tako, da ga lahko izdela vsak, ki ima nekaj veščin ter dostop do orodja in materialov. »A ustvariti stol, ki presega zgolj funkcionalnost ter postane izraz estetike, ergonomije in tehnične dovršenosti, je pravi izziv. Najtežje je ohraniti celovitost vseh detajlov in uskladiti harmonijo med obliko, funkcijo in materialom,« potrdi sogovornik. Veliko časa je posvetil razmisleku in testiranju idej. Od tega, kako oblikovati krivulje naslona in sedala, do primernega premera nog. V želji, da bi dosegel ravno pravo ravnovesje – ne pretanke, a tudi ne predimenzionirane noge – se je zanesel tudi na znanje o lastnostih materiala in tehnologiji izdelave:
»Ko sem delal stol, sem odvzemal odvečne dele, podobno kot to dela kipar. Ta pristop se lepo odraža v procesu ustvarjanja, ki se je začel z manjšimi maketami in nato nadaljeval z modeli v večjem merilu. Na začetku je bil stol debel in oglat, a skozi dolgotrajen proces piljenja in oblikovanja sem počasi odstranjeval vse odvečne dele, dokler nisem razkril njegove končne oblike. Na neki točki sem iz pravokotnega sedala oblikoval okroglo obliko. Ker je bila predebela, sem jo ob straneh porezal, s čimer je na spodnji strani stola nastala zanimiva sinergija oblike kroga in kvadrata. Od tod tudi ime RoundSquare. Proces me je spominjal na Michelangelov pristop, ko je rekel, da samo odstrani odvečne dele kamna, da osvobodi kip, ki je skrit v marmorju. Tako je tudi stol nastal kot rezultat iskanja ravno prave oblike, kjer sem skozi proces odstranjevanja razkril njegovo bistvo.«
Tadej pri oblikovanju stremi k brezčasni lepoti, trajnosti pa ne dojema kot sodobno modno muho, temveč kakovost izdelka kot takega. »Vedno si zastavljam vprašanje: Kakšen naj bo izdelek, da bi lahko obstajal pred tisoči leti in hkrati ostal aktualen še tisoče let v prihodnosti,« pove v razmislek vsem. Pri tem so mu zgled kultni Thonetovi stoli in želi si, da bi tudi njegove stvaritve dosegle tovrstno kakovost brezčasnosti:
»Nedavno mi je znanec, ki je zase iskal jedilne stole, ki so trenutno v modi, ob pogledu na moj stol dejal: “Ko pogledam ta tvoj stol, si ga ne bi izbral za dom. A vendar me ne pusti ravnodušnega in bi se vrnil k njemu.” Nasmehnil sem se in odgovoril: “No, s tem je moj namen dosežen.”«
Kot pojasnjuje, Atelje Juran v prvi vrsti ni znamka, temveč pristop, ki na prvo mesto postavlja kakovost in brezčasno lepoto. V ateljeju se posveča predvsem arhitekturi za zasebne stranke, poleg tega pa z različnimi podjetji sodeluje pri raznovrstnih projektih. S podjetjem Lushna, na primer, načrtuje in izdeluje hiše, hotele in naravne resorte. Za znamko Vankish pa je oblikoval naslanjač Gaia. In čeprav o prihodnosti ter nadaljnjem ustvarjanju nerad govori, je nekaj povsem jasno. Še naprej želi slediti vrednotam oblikovanja, ki so trdno zasidrane v njegovem snovanju. »Kam nas bo peljala prihodnost, ne vem, vem pa eno: še naprej bom ustvarjal z namenom, da nagovorim občutke celovitosti, trajnosti in lepote,« zaključi Tadej Juran.
Več >>> www.juran.si
