Najsi bo kava ali čaj, s čudovitimi skodelicami znamke Čaj za 2 bo srkanje jutranjega napitka še bolj prijetno. Lične skodelice najrazličnejših oblik so delo diplomirane psihologinje Barbare Gogala, ki svojo veliko ljubezen do gline s pomočjo tečajev in delavnic širi tudi med ljudi.
Barbara Gogala je po izobrazbi diplomirana psihologinja, ki je svojo izobrazbo in veliko strast do gline uspešno vključila v tečaje in delavnice, ki so v pomoč odraslim in otrokom. Več let je delovala na področju supervizije za zaposlene v poklicih pomoči, aktivno pa je bila udeležena tudi v slovenskem in evropskem društvu za supervizijo. S svojimi izkušnjami in znanjem je pomagala ljudem na področju vseživljenjske karierne orientacije, izobraževanja in zaposlovanja, uspešno pa je svojo izobrazbo združila tudi z ljubeznijo do oblikovanja keramike. Najbolj pa je ponosna na svoja dva ljubeča in samostojna odrasla otroka.
»Trenutna zaposlitev je povezana s tem, da sem želela veselje ob ustvarjanju z glino deliti tudi z drugimi ljudmi in skupaj s sodelavci uspešno prijavila projekt Ustvarjalno ravnovesje med poklicnim in zasebnim življenjem BalanCed, ki ga financira Norveški finančni mehanizem. V Kreativnem centru ponujamo tečaje oblikovanja gline, druge kreativne dejavnosti in delavnice za otroke,« pojasni sogovornica.
Njeno prvo srečanje z glino je bilo popolnoma naključno. V dobri družbi, sprva zaradi druženja in ustvarjanja. Kmalu je spoznala, da ves teden z nestrpnostjo pričakuje nedeljsko ustvarjanje in vse več časa posveča ustvarjalnemu procesu, ki jo je v celoti prevzel.
Tedenski zmenki z glino ji kmalu niso več zadostovali, saj je želela svoje znanje še bolj izpiliti, zato si je v kleti uredila manjši studio. In čeprav je bila, kot pove sama, na vretenu sprva neskončno nerodna, je bila hkrati tudi trmasta in odločena, da veščino usvoji. Ker je vsak začetek težak, se je odločila, da poišče pomoč.
»Po prvotnem lahkotnem ustvarjanju in druženju v prijateljskem krogu sem, odločena, da pridem do trenutka, ko bom glino na vretenu obvladovala jaz in ne ona mene, nekaj časa obiskovala tečaj pri Evi Lenassi v lončarski delavnici Slovenskega etnografskega muzeja. Nato sem v želji, da bi učenje veščine združila z dopustom, naletela na tečaj Almond Grove, ki ga vodi grški umetnik Hector Mavridis. Teden dni učenja, ustvarjanja, druženja, odlične domače hrane in neskončnih pogovorov s somišljeniki na posestvu v bližini Soluna je bila neprecenljiva izkušnja. Nisem se več trudila gline na vretenu obvladovati, temveč sem se naučila sodelovati z njo, jo pravilno usmerjati, da je prevzela želeno obliko. Vrtenje gline je postalo vir notranjega mira in zmanjševanja stresa, ki nas danes spremlja na vsakem koraku.«
Teden dni učenja pri grškem umetniku jo je spodbudilo k nadaljnjemu raziskovanju glazur, kar je odprlo novo vesolje možnosti. V želji po novih informacijah je na spletu naletela na hrvaškega mojstra glazur Čazima Mehmetija ‒ Čazo. Pridobivanje poglobljenega znanja o glazurah ji je krajšalo čas tudi med pandemijo, rezultat pa je ogromna škatla, polna testnih ploščic, ki so plod razvijanja lastnih glazur in nenehnega raziskovanja ter »trenutkov pričakovanja, da se peč toliko ohladi, da jo lahko odprem in pogledam, kaj je nastalo«.
Ideja o glazuri se porodi že ob vretenu, ko je izdelek šele v nastajanju. Pogosto pa se zgodi, da posamezno idejo o glazuri premleva dlje časa, kristalizirala se šele tik pred nanosom. Bolj kot izbira glazur jo namreč privlači raziskovanje možnosti in preizkušanje novih receptov. Poznavanje kemije glazur je po njenem mnenju odlično orodje, ki »omogoča neskončno izbiro trajnih in obstojnih glazur, kar pomeni, da se seznam glazur skokovito podaljšuje in to vsekakor ne pomaga pri odločanju«. Trenutno se nagiba k pastelnim mat odtenkom, a proces nastajanja novih je venomer v teku.
V želji, da svoje izdelke predstavi širšemu svetu, je oblikovala lastno blagovno znamko. Ime je izbirala dolgo, na koncu pa izbrala Čaj za 2, saj, kot pove ustvarjalka, »čaj v dvoje ne more pomeniti nič slabega, ne glede na to, s kom ga spijemo«. Logotip je delo oblikovalke Darje Vuga, tudi v njem pa je mogoče razbrati filozofijo Barbarine keramike. To sama opisuje z besedami: Raziskovanje oblik in barv.
»Čeprav je glina moja sopotnica že dobrih sedem let, sem še vedno zelo prevzeta nad procesom ustvarjanja in nenehnega učenja, ki se verjetno nikoli ne bo končalo. Proces ustvarjanja se začne z rojstvom ideje, nadaljuje z risanjem v prostor na lončarskem vretenu in izbiro glazure. Danes je težko biti izviren, saj je bilo praktično že vse narejeno. Vseeno poskušam z malenkost drugačnimi izdelki, na primer s kozarci za viski, ki pijačo zmešajo sami, z lončki za kavomat, ki stremijo k ohranjanju okolja, ali obeskom v obliki Mobiusovega traku … Pogosto posegam po osnovnih oblikah, se naslanjam na geometrijo, včasih pa se zgledujem po popolni nepopolnosti oblik japonskih mojstrov,« o inspiracijah pove oblikovalka gline, ki bi v prihodnosti rada nekaj več pozornosti namenila še tržnemu delu vodenja znamke, kjer je, kot prizna, še veliko prostora za napredek.
Fotografije: Matevž Kocjan, osebni arhiv
