Počitniška hiša, ki se je je zaradi njenega zunanjega videza prijelo ime Kozolec, je bila zgrajena že pred več kot desetletjem, a je bila do lani praktično neuporabljena. Leta 2019 pa je bilo hiši podarjeno novo življenje - kramo so namreč zamenjali otroški smeh, pasji lajež ter veselje ob sproščenih trenutkih v novih prostorih, ki nudijo vse potrebno za oddih od vsakdana ...
Počitniška hiša velikosti 116 m2 je zgrajena in obložena z lesom. Družina jo je uporabljala predvsem za hrambo, dokler si v njej niso zaželeli urediti tudi bivalnih prostorov. Za nasvet so se obrnili na arhitektko nove generacije, Janjo Štibernik, ki je projekt vodila od ideje do izvedbe.
Obstoječo, v celoti leseno notranjost, je arhitektka osvežila z belino, ki ohranjeni les še bolj izpostavi in mu tako doda skoraj več vrednosti, kot je je imel prej. “Osnovno vodilo pri zasnovi interierja je bilo oblikovati prostor v prijetno, svetlo, zračno, brezčasno, pomirjujočo ter navdihujočo notranjost, in glede na želje lastnikov, v čim bolj prijetno za mlado družino z veliko različnimi interesi in navadami.”
Notranjost so določale stene in okna, skozi katera se odpirajo pogledi v čudovito naravo. Lesene stene uporabnike spremljajo po poti v hiši, določajo in zaustavljajo poglede in opominjajo na materialno pristnost hiše. “Velik izziv je bila uskladitev več vrst lesa, oziroma določitev kombinacij, ki bi dopolnile obstoječo, že nekoliko postarano smreko,” pove arhitektka, ki je poleg odtenkov sive in bele v interier vnesla še javor in jesen.
Spodnja etaža, v kateri je urejena predsoba, nudi več kotičkov za druženje, sproščanje ali oboje: velik pokrit zunanji prostor (za kosila v senci), večjo sobo, ki bi bila lahko namenjena marsičemu, a je zaenkrat prostor dela, učenja in študija; ter (še neizvedeno) manjšo domačo savno s sanitarijami. Celotno pritličje je tlakovano z mikrotopingom, ki spodbuja uporabnike k prehajanju med hišo, vrtom, bazenom in teraso.
Po stopnicah, ki so namesto klasične ograje zavarovane z vertikalnimi kovinskimi lamelami, se povzpnemo v nadstropje. Za razliko od pritličja je nadstropje tlakovano z javorovim parketom. V sredico prostora je umeščena elegantna bela kuhinja; njen pult se proti dnevni sobi podaljša še v jedilno mizo. “Lahkotnost smo dosegli s konzolno, skorajda lebdečo jedilno mizo iz masivnega jesena, ki je center bivalnega prostora. Miza, ki je oblikovana kot podaljšek pulta, narekuje tudi višje stole. Kljub netipičnosti pa ta rešitev dobro odgovori na potrebo,” pojasni arhitektka, ki je mizo osvetlila s tremi svetili v obliki kapljic – črno, belo in zlato.
Poleg dnevne sobe z izhodom na balkon sta v nadstropje umeščeni še spalnica (z elegantno visoko posteljo), otroška soba (ki ponuja dve ležišči, prostor za branje in shranjevanje oblek na minimalni površini) ter kopalnica. Obe kopalnici – zgornja in spodnja – sta oblečeni v mikrotoping. “Mi jima rečemo kar mokra prostora brez fug.”
Posebna pozornost je bila namenjena tudi osvetlitvi: čeprav je bil visok mansardni prostor že v izhodišču zelo svetel, pa je arhitektka vanj umestila še številna svetila. Viseča in stenska svetila so poskrbela za ambientalno osvetlitev, generalno osvetlitev pa je avtorica opreme prilagodila vsakemu prostoru posebej – v hiši tako najdemo XXL plafonjero, tračne reflektorske luči in linijsko LED osvetlitev, vdelano v stene in v pohištvo.
Kot povzame arhitektka: “Prostor s svojim karakterjem, materialnostjo in oblikovno logiko omogoča otroško zabavo, trenutek za kozarec vina v dvoje, počitek ali delo, družinske počitnice … Lahko pa bi se tu tudi stalno živelo. In ravno slednje uporabniki vedno znova ugotavljajo – posebej pa zdaj, ko nam odmaknjen kotiček v naravi pomeni več kot kadarkoli do sedaj.”
Interier: Janja Štibernik
Fotografije: Janez Marolt
