Ko je arhitekt Matej Gašperič prvič obiskal parcelo na Jeličnem vrhu nad Godovičem, se je zaljubil na prvi pogled.
“Ko sem prvič obiskal lokacijo, me je le-ta s svojo lepoto popolnoma prevzela. Nisem mogel verjeti, da se je prijazna družina, ki se je namenila naseliti tu, z željo, da jim tu naredim dom, obrnila prav name,” začne pogovor z Ambienti. Kaj kmalu pa so se mu v podzavest prikradli dvomi. Vprašanje, kakšno hišo sploh smejo zgraditi na tako lepem kraju, da ga ne bi z objektom preglasili ali ga celo uničili, mu ni dalo miru. “Ironično, je bila prav ta neokrnjena lepota prostora razlog, da sta me, tekom procesa načrtovanja, hromili trema in tesnoba. Ali sem sposoben ustrezno nagovoriti ta prostor? Kaj sploh smem postaviti sem, da ob tem ne uničim njegove lepote?”
Da bi bila mera polna, je imela padajoča parcela tudi zahtevno zahodno orientacijo, ki je hiši po eni strani odrekala opoldansko južno sonce, po drugi pa grozila, da se bo hiša pregrela v poletnih popoldnevih.
Projektiranja se je zato lotil oborožen s kar največ informacijami, da bi lahko ustvaril hišo, ki spoštuje tako naravo kot razglede, hišo, ki nudi prijetno bivalno klimo z dovoljšnjo osončenostjo in osončenostjo; ter hišo, dovolj veliko za petčlansko družino, hkrati pa ravno prav majhno, da se zlije z okolico. Poglobljeni analizi prostora je sledilo 3D skeniranje terena iz zraka s quadrokopterjem in izdelava številnih študijskih maket.
Stavili so na les
Nastala je dvoetažna lesena hiša, s 157 m2 uporabne površine, ki sledi ritmu terena in mu ob enem oponira.
“Hiša je grajena v lesenem skeletu. Je zelo dobro izolirana, praktično nizko energijska, strop je masiven iQwood, pri katerem nimamo stropnikov, ampak je vsaka lamela posebej nosilec zase in vse to skupaj tvori kontinuiran strop,« opisuje arhitekt in dodaja, da pri tem sistemu gradnje ni uporabljenega niti malo lepila, ampak je les spojen z lesnimi mozniki, tako da gre tudi za zelo ekološki, zdrav način gradnje.
»Dejansko večino hiš, ki jih projektiramo pri nas v biroju, je grajenih z lesom. Zakaj? Prvič, les je naraven material. Gradnja z njim je hitra, natančna. Stvari je treba premislit vnaprej, kar pomeni, da je potem zelo malo improvizacij na samem gradbišču. Mislim tudi, da je bivanjsko ugodje in zdravje bivanja v taki hiši boljše, kot v klasično grajeni.«
Razkošje na majhni kvadraturi
Do hiše vodi vaška cesta, postavljena na vzhodni rob parcele. Tu je urejeno parkiranje, velika lesena senčnica, ki iz dvorišča prepušča poglede na slikovito pokrajino; tu je urejen tudi vhod v stavbo.
Vstopimo v zgornje pritličje, v bivalni prostor z manjšo domačo pisarno. Pohištvo v izčiščenih linijah dopolnjujejo domačni poudarki – lesen strop, kamin, viseča mreža … Svetloba skozi okna vstopa iz vseh strani – celo iz vzhodne, kar skozi zalom v strehi.
Arhitekt razgleda ni odprl z velikimi panoramskimi stenami, pač pa je skrbno uokviril najlepše vedute na krošnje dreves, travnike, sadovnjake in okoliške domačije. Notranja oprema je sprojektirana tako, da se – ne glede na to, ali kuhamo, posedamo, obedujemo ali delamo – naš pogled venomer usmerja navzven.
Presune nas spust v spodnje pritličje, v katerega so umeščene spalnice. Ko se spuščamo po okroglih stopnicah, najprej opazimo plezalno steno, potem vogalno zasteklitev, ki se konča v ozki previsni terasi, s katere lahko kar bosonogi odidemo na sprehod – preko travnika, v gozd, vse do potoka v dolini.
V spodnji etaži so urejene spalnice in kopalnica. Otroške sobe so zasnovane minimalno, saj imajo velik predprostor, kjer se otroci lahko družijo, učijo in igrajo. Spalnica staršev pa je nekoliko večja, ima pa tudi lastno teraso in garderobno sobo ter veliko kopalnico s savno.
Fasada hiše je prezračevana izdelana v horizontalnem lesenem opažu, položenem v »smrečico«, le vhodni kubus je oblečen v temno barvane Betonyp plošče. Teren, ki hišo obdaja, je na nekaterih mestih divji in nereguliran, spet drugje je skrbno terasasto oblikovan; hiša se mestoma z njim zlije, drugič pa se od njega odlepi in nad njim zalebdi. To je hiša, ki nikakor ni enoznačna: je prostor raznolikih ambientov, tako zunanjih kot notranjih. Vsak med njimi pa je oblikovan z enakim namenom – lastnike povezati z naravo, ki jih obdaja.
Arhitektura: Biro Gašperič, Matej Gašperič, arhitekt
Članek je nastal v sodelovanju z javno agencijo SPIRIT Slovenija ter s finančno podporo in sodelovanjem Ministrstva za gospodarski razvoj in tehnologijo Republike Slovenije, Direktorata za lesarstvo.
Fotografije: Miran Kambič
