Številne počitniške hiše v Sloveniji so lesene. Ta, ki smo jo obiskali tokrat, pa je res nekaj posebnega, saj se namreč navzven elegantno in dokaj neopazno vklaplja v okolico; navznoter pa nas osupne s toplino, ekstravaganco, izjemno premišljenimi detajli in velikanskim objemom naravnega lesa.
Tik ob potoku Pišnica v Kranjski Gori se je pred leti prodajala stara hiša. “Ko sem prišel sem, na parcelo, mi je bila kot na kožo pisana,” se spominja Ludvik Špan. “Od nekdaj sem si namreč želel hišo ob potoku in leseno hišo. Hiša, ki je tu stala, pa je bila klasična, grajena pred tremi desetletji.” Hišo je kupil zaradi njene izredne lege, nato pa se odločil za njeno rušitev in gradnjo nove, lesene počitniške hiše.
“Moj ded je bil gozdar, tesar,” pripoveduje g. Špan, “in ni bilo naključje, da je imel tudi tesano hišo. Takrat se še ni žagalo in lepilo, tako kot danes, ampak je bila hiša iz masivnega lesa. In ko sem bil na počitnicah pri njih, je ta hiša nudila eno posebno toplino. Kot otroku se mi je to tako vtisnilo v spomin, da sem rekel, da če bo le kdaj možno, da bom tudi sam zgradil leseno hišo.” In tako si je na stara leta res postavil leseno hišo, pa ne montažne, temveč pravo pravcato brunarico. Kot razloži arhitektka Nives Čorak, “gre za polno masivno smrekovo bruno, 8-centimetrsko, pravokotno rezano. Ob smreki je bil izbran še macesen, ki pa je uporabljen predvsem za dele, ki so bistveno bolj izpostavljeni, na primer za stavbno pohištvo, okna, vrata in za zunanjo oblogo.” A ker ima Kranjska Gora svoje zahteve, je hiša v končni fazi navzven tudi ometana. “Pritličje mora biti ometano, saj to izhaja iz tradicije podalpske gradnje: hiše so bile v pritličju vedno kamnite, v nadstropju pa lesene, in ta delitev se mora na fasadi odražati tudi danes,” pove arhitektka.
Hiša je bila postavljena in pokrita v pičlih treh tednih. “Z gradnjo smo pričeli v novembru in domačini so me opozarjali na možne zaplete, če nepokrito leseno hišo ujame dež. ‘Veš, si v Kranjski Gori, meter snega lahko zapade,’ in tako naprej. Ampak smo imeli veliko srečo – niti enkrat ni bila ne mokra,” se spominja lastnik.
Hiša je zasnovana za kar tri generacije, ki naj bi tu bivale neodvisno ena od druge. A naročnik ni želel, da bi objekt izgledal kot apartmajski kompleks ali manjši blok: arhitekt Andraž Černič je zato predlagal odprto zasnovo, v kateri skupni prostori prehajajo eden v drugega, a so ločeni po nadstropjih. V pritličju najdemo skupne prostore s kuhinjo, tu je tudi spalnica ter kopalnica za stara starša; v nadstropju pa galerijo, ki ima zopet svojo dnevno sobo in kuhinjo, medtem ko je obkrožena s spalnicami. Vsi ti prostori se skrivajo pod tradicionalno alpsko streho s kar 42-odstotnim naklonom, tako da navzven hiša resnično deluje manjša, kot je v resnici.
Tisti, ki menijo, da v takšni leseni hiši, ki jo je navdihnil spomin iz lastnikovega otroštva, ni prostora za sodobno tehnologijo, se motijo. Lastnik je namreč velik ljubitelj inovacij, zato je ob hišo namesto klančine za dovoz v garažo namestil kar potopno dvigalo. V kleti pa je uredil še prav posebno sobo, izbo, ki je najbrž ena najlepših vinskih kleti, ki smo jih videli do sedaj. “Na Gorenjskem vinskih kleti ni, zato smo to posebno sobo poimenovali izba. To je bil po navadi najlepši del hiš, z dvema oknoma, s posteljo in največjo mizo, za katero se je cela družina družila ob praznikih. V ta prostor smo res hoteli vključiti nekaj starodobnega. Les, ki smo ga uporabili v tem prostoru, je star več kot sto let,” razloži lastnik, ki tu rad pogosti obiske. “To je res najbolj družabni prostor – vsakemu se vtisne v spomin, tako ali drugače.”
Hiša stoji ob potoku Pišnica, ki so ga pred časom regulirali in občutno dvignili bregove. Iz hiše se tako ponuja lep pogled tako na strugo kot na most. Iz kopalniške kadi pa se razgledi odprejo vse do alpskih vršacev in planin; ponoči pa še na z zvezdami posuto nebo.
Arhitektura: Andraž Černič (Alpinka d.o.o.) in Nives Čorak (Orbipark d.o.o.)
Fotografije: Orbipark, Mateja Košir
