Vsesplošni arhitekturni nered in mačehovski odnos do preteklih arhitekturnih stvaritev v slovenskih kulturnih krajinah vzbujata vse večjo zaskrbljenost. To stanje vsaj deloma omilijo kakovostno prenovljene stare hiše in na novo zgrajene, ki so načrtovane z upoštevanjem meril in vrednot prvih. 21 takšnih hiš je v knjigi Hiše za boljše življenje zbrala arhitekta Živa Deu, in sicer z namenom, da bi bralcem odprla razumevanja tega, zakaj je slovenska arhitekturna dediščina tako pomembna in kaj imajo prenovljene hiše, česar sodobne nimajo.
Arhitektka Živa Deu, doktorica arhitekturnih znanosti in prva redna profesorica na Fakulteti za arhitekturo v Ljubljani, je s svojimi številnimi knjigami ustvarila bogato podlago za ohranjanje in oživljanje arhitekturne dediščine na Slovenskem. Njena najnovejša knjiga Hiše za boljše življenje je nadaljevanje tematskega sklopa o stavbah na slovenskem podeželju, bralcem pa odpira vpogled v 21 kakovostno prenovljenih in novih hiš, pri katerih so bila zgledno upoštevana načela varstvene stroke in spoštovana prostorska zakonodaja.
»Prenova hiše se začenja z razčlenjevanjem stavbne strukture in ugotavljanjem vzrokov, vrst in obsega poškodb. Pomemben je vrstni red prenovitvenih del. Pred popravilom poškodb je treba vedno najprej odpraviti vzroke: tako moramo na primer pred popravilom sten, ki jih je poškodovala talna vlaga, temeljna tla dobro osušiti s primerno drenažo. Pri popravilih z novimi tehnikami in novimi vrstami gradiva pa moramo paziti na to, da se ujemajo z obstoječim. Vendar bo trud povrnjen: učinek tako izpeljanih del bo dolgotrajen in lastnikom zato ne bo treba nenehno popravljati že popravljenega,« pove avtorica v uvodu knjige.
Ker pa naš čas prinaša nove zahteve bivanja in ima tudi nova merila lepega, ob vseh popravilih zahteva tudi raznovrstno preoblikovanje in dopolnitev stare hiše. Vse zahtevane novosti, od spremenjene uporabnosti prostorov, ureditve novih sanitarnih vozlov do razpeljave sodobnih telekomunikacijskih niti, morajo biti v staro tkivo vpete tako, da likovne in tehnične sestavine podedovane arhitekture niso popačene, preglašene ali kako drugače uničene. To je zahtevno delo, ki je lahko uspešno le v timskem delu strokovnjakov in ozaveščenega lastnika, ki verjame v večplastno kakovost bivanja v stari hiši, zaznamovani s patino časa. Načrtovalca, ki ima posluh, razume in spoštuje vrednote preteklega, ter izvajalcev, podkovanih z nekdanjim graditeljskim znanjem.
V knjigo je uvrščen tudi ščep na novo zgrajenih hiš, ki kot vzorčni primeri podpirajo vodila tega, kako načrtujemo sodobno arhitekturo, ki je usklajena s prostorom in oprta na bogata izročila starih stavbenikov. Ker imamo v občinskih upravah shranjene številne elaborate izvrstnih analiz podedovane arhitekture za različne krajine in tudi na podlagi njih izdelana priporočila za gradnjo novega, so predstavljene nove zgrajene hiše mišljene kot spodbuda za to, da bi jih upoštevali. Izdelana priporočila so oprta tudi na to, da je objekt domišljeno postavljen v prostor, stavbni volumen z razporeditvijo notranjih prostorov in oblikovanjem posameznih stavbnih členov izvrstno prilagojen lokalnim vremenskim razmeram, fasadne odprtine razmeščene po velikosti racionalno in okolju prijazno ter da je uporabljeno naravno gradivo.
Hiše, prepletene z dediščino, okolju prijazne in zdrave, spoznajte v knjigi Hiše za boljše življenje, ki je izšla pri založbi Kmečki glas. Svoj izvod lahko naročite tukaj in tako iz prve roke ugotovite, v čem je čar kakovostno prenovljenih starih hiš in novogradenj, ki spoštujejo izročila prednikov.
