Vstopite na čarobno popotovanje skozi čas po čudovito prenovljeni historični stavbi in njenih dvoriščih, ki so z vztrajnostjo, strastjo in ustvarjalnostjo dobili novo vsebino.
Rovinj je eno od najlepših in najbolj slikovitih obalnih mest na Hrvaškem, ki privablja številne obiskovalce z vsega sveta. Ena najbolj prepoznavnih značilnosti tega čarobnega mesta je baročna cerkev Sv. Eufemije, ki kraljuje nad njegovim starim mestnim jedrom. Viden pečat Rovinju podarjajo tudi privlačne kamnite hiše in ozke uličice med njimi. To območje je polno naravnih in kulturno-zgodovinskih znamenitosti, ki na vsakem koraku pričajo o bogati preteklosti in očarljivi lepoti mesta, ki se z imenom Ruvignio prvič omenja v pisnih virih že v začetku 13. stoletja.
Gorenjca, ki sta prepoznala potencial v Istri
Tudi Špela in Janez Bidovec iz Kranja sta privlačno istrsko mesto v preteklosti poznala kot destinacijo za potep med zgodovinskimi stavbami in oddih v hotelih. Pred nekaj leti jima je sorodnica podala zanimivo zamisel, da investirata v nepremičnino v Rovinju.
Začela sta raziskovati zgradbe, ogledala sta si številne nepremičnine v istrskem biseru. Nekatere niso bile lastniško urejene, druge so imele prestrme stopnice, spet kakšna stavba ni bila na privlačni lokaciji. A vztrajnost ju je vodila naprej, tako sta našla nepremičnino, ki je resda bila v slabem stanju, vendar ju je takoj prevzela. »V stavbi sva takoj prepoznala potencial. Razlogi so bili večplastni ‒ prekrasni razgledi na morje, zanimiva arhitektura z raznolikimi nivoji in notranje dvorišče, ki je bilo takrat večkrat pregrajeno in skrito očem,« pripovedujeta zakonca Bidovec, ki sta si v nizu treh stavb zamislila hotel.
Povezovanje s strokovnjaki
Zakonca Bidovec sta se povezala z arhitektoma iz biroja Adal, prof. dr. Sašo Dobričić, ki med drugim poučuje tudi študij kulturne dediščine na Univerzi v Novi Gorici, in z njenim očetom Svetom Dobričićem, ki je nekoč snoval opremo za ladje.
O stanju stavb pred prenovo spregovori arhitektka: »V vsaki stavbi, ki ni vzdrževana, se zgodi degradacija materialov in strukture. Obstajajo pa preverjeni načini, kako se s tem soočamo. Ključno je, da pri obnovi stavbne dediščine sodelujemo z izvajalci in mojstri, ki imajo izkušnje in so pravilno šolani.«
Stavbe je bilo treba najprej strukturno ojačati. »Uporabljali smo predvsem lahke, jeklene in lesene strukture ojačitve, da smo se izognili armiranemu betonu. Stare stavbe so zgrajene iz tradicionalnih materialov, ki imajo potencial, da se lepo starajo, da dobivajo patino. Tako smo tudi pri prenovi uporabljali naravne materiale, kot so les, mineralni ometi, medenina, lokalni kamen, kot je teraco veneziano,« našteva arhitektka. O pristopu, ki so ga ubrali pri prenovi, razlaga: »Celoten ambient stavbnega kompleksa je vabil k temu, da prostor sprostimo, ne pa da ga zasedemo. Tako smo s sproščanjem prostora stavbam povrnili zgodovinsko dostojanstvo.«
Notranje dvorišče z novo dimenzijo
Prenova je potekala v sodelovanju s konservatorsko stroko. Projektna dokumentacija se je vseskozi spreminjala in posodabljala. Arhitektura iz 18. stoletja je tako postopoma dobivala vse mikavnejšo podobo. Vsak prostor je bil deležen obilo pozornosti. »Z očetom sva risala vse od kljuke in žlice do celostne ureditve kompleksa,« pripoveduje Saša Dobričić.
O tem, kateri del stavbe jo danes najbolj očara, arhitektka razkrije: »Najljubši mi je kortile, notranje dvorišče. To je medprostor, ki neločljivo povezuje notranjost in zunanjost ter predstavlja tradicionalno sredozemsko arhitekturno tipologijo. Da smo prišli do njega, je bilo treba zrušiti prizidave iz sredine prejšnjega stoletja.« Prav s skrbno prenovo dvorišča so se razkrili detajli tradicionalne minorne arhitekture, kot sta čipkast opečni rob in kamnito korito z oljko, ki je na dvorišču namesto ograje. »In navsezadnje, kortile nam omogoča, da začutimo vonj, zvoke, atmosfero objekta. Ker pri arhitekturi ne gre za ustvarjanje prostorov, ampak predvsem za ustvarjanje atmosfer oziroma ambientov,« dodaja prof. dr. Saša Dobričić.
Oprema po meri
Janez Bidovec se spominja, da sta z ženo že na začetku arhitektoma zaupala, da želita v prostorih hotela Spirito Santo Palazzo Storico harmoničen spoj starega in sodobnega. Dan za dnem sta lastnika postajala vse bolj povezana s projektom. Ko je prišel čas za izbiro pohištva, sta se odločila za opremo po meri, ki je pravzaprav tudi najboljša izbira za prostore, v katerih med stenami ni pravih kotov. »Sobe so opremljene s posteljami slovenske izdelave, skrbno sva izbrala tudi ležišča in vzglavnike, ki so iz naravnih materialov,« našteva Janez Bidovec. O materialih pa razkrije: »Kamen smo že imeli, dodali smo steklo, kovino, že malo pozabljeno medenino, lokalni hrast, potem pa usnje za sedežne garniture.«
Tudi razsvetljava v sobah je zelo skrbno načrtovana. Četudi sodobni čas to dopušča, se lastnika nista odločila za »pametne sobe«, temveč takšne, ki so preproste za uporabo. »Ker gost pride sem za nekaj dni, se mu ne da razmišljati, kako bo prižgal luči in jih ugasnil, temveč želi preprostost,« pove Bidovec.
Del stavbe je opremljen z dvigalom, ki popelje goste naravnost v njihove sobe.
Imenitni detajli
Arhitekt Sveto Dobričić je zaslužen za imenitne detajle v hotelu. Zajtrkovalna miza, ki se dviga in spušča, je njegova zamisel. Tudi vrtljivo stojalo za kozarce je arhitektova rešitev, enako velja za elegantne bare v sobah, ki so opremljeni z lučmi. Umetnine na stenah pa so delo nemškega slikarja Klausa Schneiderja.
Hotel Spirito Santo Palazzo Storico je leta 2020 prejel BigSEE nagrado za oblikovanje v turizmu, dve leti pozneje pa ga je še spletni Conde Nast Traveller razglasil za enega najboljših hotelov na Hrvaškem.
Stari vodnjaki z novo namembnostjo
V preteklosti je bil vodnjak dragocen arhitekturni element, okoli katerega so se ljudje redno zbirali in družili. V hotelu v Rovinju lahko najdete kar tri vodnjake, ki imajo danes nove funkcije. Eden od njih služi kot tehnični prostor, drugi je bil preoblikovan v večnamenski prostor, v tretjem pa je vinoteka. To pomeni, da vsak vodnjak zdaj opravlja novo vlogo, podobno kot so tudi stare stene, v katerih so bila nekoč stanovanja, dobile nov namen. Te stene omogočajo gostom, da se sprostijo in raziskujejo zgodovino v čudovitih hotelskih sobah, ki združujejo čare preteklosti, udobje sedanjosti in obetavno prihodnost.
Fotografije: Katja Bidovec, Luka Dobričić, Hotel Spirito Santo Palazzo Storico, Ambienti
