Če pomislite na sanjsko hiško v naravi, kakšna podoba se vam izriše pred očmi? Je to hiša iz naravnih materialov, ki ji zaobljene stene, ovalna okna in s travo preraščena streha podarjajo mehkobo? Prav takšna je Anikina hiša na Goričkem, ki izžareva posebno toplino.
Sredi neokrnjene narave, v vasici Kruplivnik, ki se nahaja 16 kilometrov severno od Murske Sobote, je v zelenem objemu parka Goričko še pred nekaj leti samevala preprosta domačija, zgrajena leta 1880, v njej pa je živela ženica po imenu Anika. Živela je skromno, a srečno. Do njene hiše nista bili speljani niti elektrika niti voda, a je imela vodnjak pred hišo, iz katerega je zajemala vodo, čas pa si je krajšala z delom na vrtu in s poslušanjem radia na baterije. Po Anikini smrti je začela hiška propadati. Edita in Karli Časar, ki živita nedaleč stran, sta leta 2013 kupila propadajočo domačijo in ji po nekaj letih prizadevnega dela podarila novi sijaj.
Najprej čiščenje, nato gradbena dela
“Prvo leto smo predvsem čistili okrog hiše, ker je okolico že začel preraščati gozd. Kmalu smo se lotili prenove hiše. Stara hiša je bila zgrajena iz lesa in blata, bila je v zelo slabem stanju, zato je cele nismo mogli ohraniti,” razlagata Edita in Karli.
Pred gradnjo pravljičnega objekta, ki so ga v spomin na nekdanjo prebivalko poimenovali Anikina hiša, je bilo treba porušiti propadajoče dele stavbe, podbetonirati temelje, utrditi kamnito škarpo ob brežini. Pri gradnji so uporabili veliko hlodovine in domačega gozda.
Travnata streha z netreski
Zakonca Časar sta se odločila, da objektu podarita čim bolj naravni videz. Zato je v njej obilo lesa, poleg tega je pokrita z zeleno streho. “Ozelenjeno streho smo izdelali z veliko pomočjo sosedov in prijateljev. Osnovno ogrodje je leseno, nanj smo položili 20 centimetrov toplotne izolacije in ga prekrili z neprepustno folijo. Na vrh smo položili travno rušo, ki smo jo izrezali iz naših travnikov in vmes posadili še netreske,” razlagata lastnika, ki zagotavljata, da streha odlično funkcionira in nikjer ne zamaka. Potrebuje zelo malo vzdrževanja: po potrebi jo pokosita, kadar je močna suša, pa jo občasno zalijeta.
Posebnost Anikine hiše je tudi ta, da ima ovalna okna. Lastnik razlaga, da z naročanjem in vgradnjo oken ni imel težav, jih je pa bilo zahtevno prepeljati do hiše, kajti v času gradnje dovozna pot še ni bila utrjena. S posebnim vozilom in traktorjem jim je naposled uspelo na gradbišče pretovoriti vse potrebno, da je tam naposled zrasla vsebinsko in barvno razigrana hiška z zelenimi vrati.
Privlačna notranjost
Prostori v hiši, ki meri 70 kvadratnih metrov, so približno enako razporejeni, kot so bili na stari domačiji. Na sredini hiše so vhodna vrata, desno ob vratih je majhna garderoba. Levo je bivalni del, ki obsega majhno kuhinjo, jedilnico in dnevno sobo, iz kuhinje pa vodijo vrata v shrambo.
Nedaleč od vhoda je kopalnica, ki ima okrogle stene in vrata iz dog starih sodov. V njej je vsak detajl izdelan premišljeno. Silno privlačen je tudi radiator na steni kopalnice, ki so ga sestavili iz kovinskih cevi.
Desno od kopalnice je spalnica z veliko leseno posteljo in foteljema. Spalni del pa se da v celoti zatemniti z zavesami. “V spalnici smo želeli čim večjo posteljo. Ta je narejena iz hlodovine, ležišče pa smo dali izdelati po meri. Ob postelji smo postavili omaro. Sprva smo razmišljali, kakšne naj bodo police v njej, naposled smo vanjo pritrdili zaboje za jabolka. Teh imamo doma ogromno, saj imamo višje zgoraj sadovnjak,” pojasnjuje Karli.
Toplo, hladno in imenitni detajli
Pozimi objekt ogrevajo s pečjo na pelete, poleti pa ga ohlajajo s klimatsko napravo, ki so jo pobarvali z zlato barvo v pršilu. Zlati poprh so uporabili tudi za stoječo svetilko v dnevni sobi. Domiselno je narejena tudi zaščita za visečo luč ob mizi. Ta je iz kovinskega nagobčnika, kakršnega so kmetje nekoč uporabljali za živino. V dnevni sobi je še poseben kovček. “Ta je od prejšnje lastnice, preuredili pa smo ga v klubsko mizico, v njej hranimo knjige,” razlagata Edita in Karli. Na lesenem čoku nas je pozdravila magnetna miška, kakšen meter nižje pa so zasnovana tudi vratca zanjo. “Za temi vratci je skrit ventil za vodo,” se nasmehne Edita in pove, da ima vsak element svojo funkcijo. To velja tudi za dekorativno okno, ki je nekoč pripadalo stari hiši, in je danes vkomponirano v steno med kuhinjo in kopalnico. “Za tem oknom je skrita elektro omarica,” nadaljuje lastnica.
Veščine se prenašajo iz roda v rod
Ko smo družino Časar povprašali, od kod neverjeten smisel za dizajn in obilica čudovitih idej, ki so privedli do izgradnje edinstvene hiše, nam je Editina in Karlijeva hči Ana Luša razkrila, da je ta dar v družini. “Že pradedek se je ukvarjal z lesom. Bil je mizar, imel pa je tudi kmetijo. Po njegovi smrti je delo prevzel moj dedek, ki še danes skupaj z babico skrbi za vinograd in vrt. Mi pa smo okrog leta 2000 začeli najprej s prenovo domačije, ki je višje zgoraj, in se imenuje Džaboka & Gruška. Uredili smo jo za namene kratkotrajnega najema. Tam smo ohranili in restavrirali veliko pohištva, ki ga je izdelal moj pradedek, ter ga vkomponirali v prostore. Za postavitev Anikine hiše pa je najbolj zaslužen moj ati, ki si je vse sam zamislil in ogromno tudi sam naredil. Za detajle, kot so kamenčki, rožice, izbor barve in razporeditev stvari, pa je zaslužna mama,” pojasni Ana Luša.
Živopisen vrt
Tudi okolica Anikine hiše je slikovita. Pot do objekta je tlakovana s klinkerjem, pod napuščem pa so uporabili staro opeko. Kamnite škarpe so iz lokalnega vulkanskega kamna. Pred hišo so posajeni orehi, ki poleti prestrezajo sončne žarke, za hišo pa je travniški sadovnjak. Na vrt so posadili nekoliko pozabljene rastline, kot so kozmeja, hortenzija in hermelika.
Sprehod po zelenici razkrije še nekatere izvirne rešitve. Ena od teh je podolgovati žar, ki je izdelan iz prerezanega zalogovnika za vodo.
Malce niže je leseni podest z ležalnikoma, ki so ga domači poimenovali Gorički pomol. Na bližnjem travniku se paseta domača konja, ki podobno kot ljudje, ki obiščejo Goričko, uživata med zelenimi grički idilične pokrajine.
Fotografije: Jasna Marin, arhiv lastnikov
