Kri ni voda, kar dokazuje tudi zgodba Ane Plevnik. Ustvarjalka prekrasnih glinenih izdelkov je namreč kmalu po študiju začutila močno željo po ustvarjanju z glino, kot sta to poklicno pred njo počela njena starša. A bolj ko se je poglabljala v ta iskrivi naravni material, bolj jo je privlačila njegova kompleksnost.
Diplomantko Fakultete za varnostne vede, smer kriminalistika, je že med študijem privlačila kreativnost človeškega uma. Tako se je odločila, da na kreativno in navdihujočo pot stopi tudi sama.
S tem je sledila poslanstvu svojih staršev, ki sta več kot tri desetletja posvetila ustvarjanju z glino. Po njima je podedovala veliko ljubezen do rokovanja s tem naravnim materialom, s katerim se je sama srečala že v zgodnjem otroštvu. Prav po zaslugi staršev.
»Velikokrat sem jima pomagala ali se zaprla v njun atelje in ustvarjala. Že kot otroku mi je bil ta material zelo zanimiv. Ne glede na to, koliko znanja imaš, te kakšna peka zelo preseneti v pozitivnem, včasih pa v negativnem smislu. Pred kratkim sem prebrala stavek ene keramičarke, da je keramika kot potica, da nikoli ne veš, ali bo uspela ali ne. Nikoli si nisem mislila, da je za oblikovanje keramike potrebno toliko znanja fizike in kemije. To pa sta predmeta, ki jima v gimnaziji nisem posvečala prevelike pozornosti. Ampak vsak greh pride enkrat za tabo in zdaj se moram učiti zamujeno pri svojih štiridesetih,« dandanes z iskrico v očeh pove sogovornica.
Za največ znanja o rokovanju z glino se lahko zahvali staršema, ki sta se izobraževala tako na domačih tleh kot tudi v tujini, zlasti v Avstriji. Še danes se rada zanese na njune nasvete in mnenja. Poleg tega pa tudi sama nenehno išče nove načine za kreativno rast, bodisi s pomočjo prebiranja strokovne literature, posnetkov izdelave itd. Pomemben vir inspiracije in znanja pa ji predstavljajo tudi muzeji, ki so za Ano prava zakladnica znanja in izkušenj. Pa seveda, vaja, vaja, vaja. In napake. Ustvarjalka namreč poudari, da rek največ se naučimo iz lastnih napak drži kot pribito. Prvi izdelek, ki ga je oblikovala pod znamko Ljubo doma, je bil pepelnik, »odštekan« pepelnik. Ana, sicer nekadilka, si je zadala, da bo oblikovala pepelnik, ki ga bodo občudovali tudi tisti, ki jih tobačne razvade ne mikajo.
»Vedno se mi je zdelo, da bi morali kadilci svojo razvado vsaj estetizirati, če že ne prenehati,« pojasni v smehu in nadaljuje: »S tem se je pravzaprav začela moja poslovna pot. Sama zgodba o mojem začetku s pepelniki pa je res smešna, ampak jo bom povedala kdaj drugič.«
Nič kaj manj iskriv ni začetek znamke Ljubo doma, ki se je v resnici rodila iz velike ljubezni. Ana je v Berlinu spoznala Italijana, ki sicer živi na Škotskem. V hipu sta se zaljubila, in ker bi jima običajen delavnik onemogočal pogosta srečanja, se je čez noč rodila ideja o oblikovanju unikatnih keramičnih izdelkov.
»Ker sva se zaljubila, ni bilo možno delati nekega klasičnega dela, ki bi obsegalo 8-urni delavnik in nekaj več kot 20 dni letnega dopusta, če sva želela ohraniti zvezo. Čez noč se je rodila ideja, da bom izdelovala unikatno, ročno izdelano, uporabno keramiko, ki bo v vsak dom prinesla s svojimi barvami delček veselja, optimizma, razigranosti ter svežine. In ravno s temi izdelki bi vsak dom dobil nekaj čarobnosti, zaradi katere bi se ljudje radi vračali domov. Od tod tudi ime Ljubo doma,« razloži ozadje imena znamke.
Večinoma izdeluje izdelke po naročilu, posebej ponosna je na mednarodna naročila, ki se v zadnjih letih pridno množijo. Kot pojasni, ima vsak posameznik svoje želje, bodisi glede barve, velikosti, oblik, njena primerna naloga pa je, da jih uresniči.
Seveda z opozorilom, da gre za naraven material in ročno delo. Ana namreč pri oblikovanju gline ne prisega na kalupe ali vreteno, kak droben odtis njenega prsta ali stisk gline z roko pa izdelkom Ljubo doma daje prav poseben čar.
»Je pa neverjetno, kolikokrat imam en izdelek v rokah. In ne govorim samo o njegovi izdelavi. Ko izdelek naredim, ga dam v peč, vzamem iz nje, ga pobarvam, dam spet v peč, zbrusim, položim na polico, ga zavijem … Zadnjič sem štela, da vsaj 10-krat primem v roke vsako stvar, ki jo naredim. In to je tisto, čemur lahko samozavestno rečem, da je ročno delo,« potrdi ustvarjalka.
Kreativkam, kot je Ana, idej za prihodnost nikoli ne zmanjka. Pred tedni je dobila povabilo keramičarke, da se v njenem ateljeju bližje spozna z vretenom.
To medsebojno sodelovanje in pomoč med oblikovalci keramike sta ji še posebej ljuba. S svojim delovanjem si še naprej prizadeva biti kar najbolj prijazna do okolja, čemur sledi tudi z izborom naravi prijaznih glazur. Tudi v prihodnje bi rada svoje znanje še izpopolnila in izpilila, bodisi doma ali v tujini:
»Smo v svetu, kjer imamo vsega dejansko preveč. Če nimaš vedno nečesa novega, se zdiš ljudem, da si za časom, da se ne razvijaš, da nimaš več idej. Pa ni vedno tako. Marsikdo izdeluje le en izdelek, ki ga je dodelal do popolnosti in ni več prostora za dopolnitev. Vseeno pa menim, da je dobro, če ne za izdelek, pa vsaj za ustvarjalca, dati nekaj na dopolnitev oziroma izboljšanje svoje ponudbe. Ker se človek vse življenje izobražuje, uči, spoznava, je moja želja, da bi šla na kakšen tečaj na Japonsko. Japonci so res mojstri keramike. Rada delam iz gline, rada oblikujem keramiko, rada potujem in po vsakem potovanju, ko pridem domov (ne glede na to, ali je obisk partnerjevih sorodnikov, prihod z dopusta, obisk kakšne razstave ali ateljeja …), si rečem: »Ljubo doma.«
