Črni teloh spada med pomladanske cvetlice, ki jih menda vsak pozna, poleg zvončkov in trobentic. Precej manj Slovencev pa ve, da poleg črnega pri nas uspevajo še štiri vrste teloha, ki se od njega močno razlikujejo.
Upam si zapisati, da nikjer drugje v Evropi na tako majhnem ozemlju ne uspeva toliko vrst teloha kot pri nas, čeprav ta rod (Helleborus) sicer obsega vsaj 15 vrst, razširjenih od zahodne Azije do osrednje in južne Evrope.
Priljubljenost telohov se je med ljubitelji vrtov močno povečala, odkar tudi naši vrtnarski centri ponujajo različice vzhodnega teloha (H. orientalis), ki vabijo s cvetovi različnih barv in oblik. K priljubljenosti telohov prispeva tudi njihova nezahtevnost glede gojenja. Uspevajo tako rekoč povsod, le primerno lego jim moramo poiskati, raje v delni senci kot na odprtem soncu.
Črni teloh je doma v gozdu, pred koncem pomladi pobeli jase predgorja Karavank, druge vrste pa se raje držijo gozdnih robov ali travnikov. Ljubitelje rado zmoti pravo ime črnega teloha (Helleborus niger), saj je to edina vrsta, ki cveti belo. Ime so mu botaniki dali zaradi temne, skoraj črne korenike. Res pa je, da se njegovi beli cvetovi s staranjem radi obarvajo rožnato in zlagoma izgubijo venec rumenih prašnikov. Njegovi usnjati listi ostanejo na rastlini vse do pomladi, ko po cvetenju poženejo novi, zato je to edina domača zimzelena vrsta v rodu telohov.
Med preostalimi štirimi samoniklimi vrstami imajo kar tri vrste telohov cvetove zelene barve. Te vrste niso vezane na apnenčasto podlago, ki je pogoj za uspešno rast črnega teloha. Blagodišeči teloh (H. odorus) je razširjen v osrednji Sloveniji, hostni teloh (H. dumetorum) je doma na Štajerskem, v dolini Kolpe in Beli krajini. Trojico dopolnjuje deljenolistni teloh (H. multifidus subsp. istriacus), razširjen na Krasu in v Istri. Zelenocvetoče vrste lahko presenetijo z odtenki zelene barve, ki se prelivajo v smeri rumene barve. Spremenljivost barve cvetov je odvisna od več zunanjih dejavnikov, kar še poveča privlačnost teh trajnic.
Spregledan, čeprav enako privlačen kot črni teloh, pa ostaja temnoškrlatni teloh (H. atrorubens), posebnost dolenjskih in kozjanskih rastišč. Marsikje se rastišča te rdeče cvetoče vrste stikajo z rastišči blagodišečega in hostnega teloha, zato se tam pojavljajo križanci s široko paleto odtenkov osnovnih barv cvetov.
O telohih najdemo zapise v literaturi že pred 2.200 leti, saj so o njih pisali zaradi njihove domnevne zdravilnosti. Danes vemo, da so prav vse vrste teloha strupene. O tem pričajo številna ljudska imena, med njimi kurja smrt.
Postavnost močnih stebel in lepota belih cvetov sta od nekdaj vabili k nabiranju teh zgodnjih cvetlic. Cvetove črnega teloha že dolgo ponujajo ženice na ljubljanskem cvetličnem trgu, ponekod jih vpletajo tudi v butarice na cvetno nedeljo. Pestrost križancev drugih vrste telohov, ki izvirajo iz južne Evrope in Azije, pa bomo predstavili v posebnem članku.
Fotografije: Jože Bavcon, Pixabay
