V Mežico nas je zvabil zanimivo zasajen vrt, na katerem izstopajo posebno oblikovana drevesa, imenovana niwakiji. Japonska beseda označuje drevo, ki ga z rednim obrezovanjem in nego ohranjajo več desetletij v pomanjšani velikosti. Od bolj znanih bonsajev se niwakiji razlikujejo v tem, da so precej večji in so namenjeni sajenju na vrt in ne v posode, kar je osnovna značilnost bonsajev. Niwakiji se največkrat pojavljajo kot iglavci in prav take smo občudovali tudi na vrtu družine Lipovnik v Mežici.
Prijazni gostitelji so nam pokazali tudi objekt, ki stoji tik ob njihovi stanovanjski hiši, nastal pa je kot posledica želje lastnikov imeti udobno, pokrito letno kuhinjo. Po nakupu sosednjega zemljišča sta Igor in Nataša Lipovnik ugotovila, da lahko željo po uživanju prostega časa ob kuhanju, športnem udejstvovanju in druženju uresničita s postavitvijo novega, dobro načrtovanega objekta.
Zemljišče meri okoli 700 m2, od tega zavzema novi objekt okoli 220 m2, poleg sta še parkirišče in terasa, dobro polovico pa so namenili novemu vrtu.
Vrt je načrtovala krajinska arhitektka Maja Lesjak. Oblikovala ga je skladno s celostno podobo objekta – enostavno in minimalistično. Vrt je majhen, na dvignjeni lokaciji, pogledi v daljavo ga dejansko razširijo, zato se je krajinarka odločila za zanimivo, nižji zasaditev po obrobju, ki ne ustavlja pogleda. Barvno je vrt skoraj enobarven, torej v različnih odtenkih zelene, a ga različne teksture (pahljačasti javor, trave in oblikovani borovci) in spremembe skozi letne čase (vidne na javorjih in okrasnih travah) ohranjajo zanimivega. Uporabljenih je le nekaj rastlinskih vrst, ki se ponavljajo na vrtu.
Zemljišče so omejili z živo mejo iz tise. Zaradi razmeroma majhne površine so za vrt izbrali zgoraj omenjene niwakije, ki s svojimi nenavadnimi oblikami in vedno zelenimi krošnjami vselej pritegnejo poglede: ena japonska tisa in trije japonski bori.
Enega od treh pahljačastih javorjev so posadili ob parkirišču – za zagotavljanje intime v hiši, ker na vhodnih vratih ni žaluzij. Druga dva sta posajena v liniji vzdolž fasade.
Del bivalnega vrta je tudi letna kuhinja, umeščena ob vhodu v novi objekt.
Med snovanjem novega objekta sta lastnika ob sodelovanju arhitekta Boštjana Časa in krajinarke Maje Lesjak svoji osnovni želji dodala še dodatne programskih zahteve: kuhinjski otok, biljard, sedežno garnituro, televizijski sprejemnik, mizo, velik fitnes prostor, savno in masažni bazen. Arhitekt je poudaril, da je skušal kar se da izkoristiti danosti terena, zato je objekt zaprt proti cesti in atrijsko odprt v smeri najlepših razgledov.
Padec terena je narekoval rešitev tlorisa v dveh nivojih.
Novi objekt je torej prerasel iz enonamenske letne kuhinje v večnamenski objekt, ki omogoča celo samostojno bivanje. Družina »novi del«, kot mu pravijo sami, z veseljem in stalno uporablja, saj omogoča pestro preživljanje prostega časa.
Majo Lesjak je pri načrtovanju notranjosti objekta vodila skladnost z arhitekturo objekta, torej moderno in minimalistično. Pri oblikovanju je upoštevala tudi željo investitorjev, naj prevladujeta siva in bela barva, ki so jima dodali les kot nujno protiutež hladnim barvam.
Mejo med notranjimi velikimi prostori in zunanjim prostorom so želeli čim bolj zabrisati. To so dosegli z velikimi steklenimi površinami, ki se odprejo, kolikor je pač mogoče, in s tlakom, ki je zunaj in znotraj enak, da se prostor vizualno podaljša na vrt. Vrt postane del interierja in interier del vrta.
Fotografije: MK Visuals, Mateja Košir
