Kaolin je glina, bogata s kaolinitom, ki je odličen vir mineralov in silicijevega dioksida. Ta najčistejša glina je na Japonskem zaradi svojih lastnosti zelo cenjena, navdahnila pa je tudi Niko in Boštjana, ko sta iskala ime za svojo znamko ličnih porcelanastih izdelkov. Tako je nastal Kaolin by Nika Stupica, ki združuje igriv porcelan s pikicami in črticami. Takega, ki riše nasmeške na obraz.
Nika, po izobrazbi likovna pedagoginja, se že od študentskih let podpisuje pod organizacijo likovnih delavnic in tečajev. Tako za odrasle kot za otroke. Že v zgodnji mladosti so se njene poti prvič križale z glino, natančneje na delavnicah kiparstva in lončarstva pri kiparki Mileni Braniselj v Pionirskem domu. Morda še prej, pri packanju z ilovico iz Malega Grabna, na Viču. Danes poleg kreativnega dela v studiu skrbi tudi za izbiro sejmov in razstav, za objave na družbenih omrežjih in stike s strankami.
Boštjan po drugi strani prihaja iz sveta številk. S poznavanjem ekonomskih vod prispeva k vodenju podjetja, papirologiji in vodenju računov. A ker je zelo praktičen in ročno spreten, je prevzel tudi tehnični del v studiu, kot so izdelava modelov, kalupov, ulivanja v kalupe, montaže peči itd.
Ime Kaolin, po Nikinih besedah, prihaja iz najčistejše, primarne gline, ki je prevzela ime po gori Kaolin na Kitajskem. Kaolin pa je tudi osnovna surovina za mešanje porcelana. Znamka je luč sveta ugledala pred 15 leti, pet let poprej pa se je Nika prvič srečala s porcelanom.
»V porcelanu sem samouk. Veliko deformiranih skodelic, zapacanih plošč v peči, prebiranja tuje literature, počenih skled, groznih barv glazur itd. Ogromno sem se naučila sama, skozi delo, s postavljanjem vprašanj raznoraznim tehnologom, kolegom keramikom, skozi opazovanje … Prej pa, seveda, likovna šola ti da osnove, piko in črto, potezo, pogled na svet ‒ osnovno govorico. Vsi profesorji, ki sem jih spoznala skozi študij in pozneje, pa kipar Jakov Brdar, pri katerem sem kiparila kar nekaj časa, vse pusti pečat,« pove o svoji ustvarjalni poti Nika.
Največ navdiha Nika dobi pri delu. S tem, ko spoznava material. Ko prime v roke kos gline ali porcelana ter se začne igra ulivanja plasti. S testiranjem novih pigmentov in kombiniranjem oksidov. Prekrivanjem glazur. Pogosto so najboljši učitelj in inspiracija napake, zanemariti ne gre niti moči narave:
»Nekatere napake ali bolje slučajnosti, ki se zgodijo skozi proces, so večkrat odlične, iz nekaterih t. i. napak nastanejo lahko krasne stvari, cele kolekcije. In pri nama seveda ne gre brez oddiha v naravi, v gozdu, na morju. Da lahko tam v miru, brez stresa vse prežvečiš.«
A tudi izdelava izdelkov iz porcelana je vseživljenjsko učenje. Zato, kot pojasni Nika, natančnih podjetniških načrtov za prihodnost ne kujeta. Nekaj je kosov, ki bi jih rada še razvila in predstavila svetu. A kot že omenjeno ‒ naravni materiali so vir vseživljenjskega učenja in navdiha. Kot povesta Nika in Boštjan, je vsak dan, preživet bodisi v studiu ali zunaj njega, poln sprotnega učenja.
Fotografije: Nika Jan Stupica, Neža Stupica, Nejc Saje
