Ko se s tirno vzpenjačo peljemo na Ljubljanski grad, nam pogled na tistem delu griča, kjer je bila nekoč prazna razpadajoča stavba, ukrade lesena markantna lepotica, zgrajena pred kratkim. V njej so urejene pisarne in servisni prostori za vzpenjačo, v zgornjem nadstropju pa se je prostor našel še za dva studia. Da imata edinstven razgled na mesto, ni treba posebej omenjati, potrudili pa so se tudi pri njunem opremljanju.
Del Grajskega griča, kjer danes ponosno stoji nov lesen objekt Na Stolbi, ima pestro zgodovino, ki sega stoletja nazaj. »Tukaj je bil nekoč kamnolom in zato je nastala nekakšna polica, na kateri zdaj stoji ta stavba. Zanimivo pri tem je, da so gradbeni material iz kamnoloma uporabljali celo za gradnjo Ljubljanskega gradu, ki ga je dal v 15. stoletju postaviti cesar Friderik III. Habsburški. Ker mu je pri tem s svojo doto izdatno pomagala njegova prelepa žena Helena Eleonora Portugalska, se na tem mestu srečata sedanjost in preteklost. Po Frideriku in Eleonori smo poimenovali tudi apartmaja,« pogovor z Ambienti začne Janja Rozman iz Javnega zavoda Ljubljanski grad, ki z objektom upravlja od leta 2022, ko je bil uradno predan svojemu namenu.
»Sicer pa je na tem mestu prej stal star zapuščen objekt v lasti Mestne občine Ljubljana, ki je bil vrsto let neuporaben, tudi delno porušen. Arhitekturna in gradbena stroka sta na podlagi analize ocenili, da ga je najbolj smotrno podreti in narediti nov, sodoben objekt.«
V objektu Na Stolbi so združene tri dejavnosti, in sicer sta zgoraj že omenjena apartmaja, namenjena turističnemu oddajanju in gostujočim umetnikom, spodaj so pisarniški prostori, v betonskem vkopanem delu pa so še servisni prostori za vzpenjačo, za katero so morali zagotoviti tudi intervencijsko pot v primeru okvare, remonta ali reševanja.
Načrt za objekt je v sklopu širše revitalizacije grajskega kompleksa pripravila arhitektka Majda Kregar, ki pove, da so bile pri projektu številne omejitve. »Vedno so določene omejitve in tukaj jih je bilo kar nekaj. Prva je bila v tem, da je bila parcela majhna in da je hiša, ki smo jo morali porušiti, omogočala samo 10-odstotno povečanje kapacitete. Druga omejitev je bila trajnostna gradnja, skoraj ničenergijska, tretja pa finance. Na voljo so bila točno določena sredstva, ki jih nismo smeli preseči, zato je objekt skromen in kompakten.«
Trajnostna vizija Ljubljane in Javnega zavoda Ljubljanski grad, ki je tudi imetnik okolijskega znaka Zeleni ključ in je vključen v Zeleno shemo slovenskega turizma, je narekovala izdelavo tehnološko sodobnega, nizkoenergijskega dvoetažnega objekta. Pri gradnji so upoštevali tudi vse zahteve, ki izhajajo iz Uredbe o zelenem javnem naročanju. Ta med drugim nalaga, da mora gradnja stavb vključevati 30-odstotni delež lesa, prav tako pa je obvezno naročanje stavbnega pohištva, kot so okna in vrata, z 80 % lesa.
»Les je izrazito dober toplotni izolator. Ne akumulira toplote in je dober za pozimi in poleti. Lepljen les je tudi slabo gorljiv, požarno in potresno varen, ker je lahak, je zelo primeren za manjše objekte,« našteva Kregar in dodaja, da so za konstrukcijo in fasado uporabili lepljen smrekov les, namočen v Silvanolin zaščito, ki bo na zraku počasi temnela.
Skoraj ničenergijsko, trajnostno gradnjo pa so poleg lesa dosegli še z drugimi načini in materiali. V objekt so na primer vgradili toplotno črpalko z rekuperacijo, ki vrača 85 % energije, z dobro izolacijo vseh zidov in strehe, zeleno streho in stekli. »Fasadna stekla so zelo zanimiva, ker je to slovenski patent. So izredno izolacijska in tudi ne potrebujejo nobenih žaluzij,« pojasnjuje arhitektka.
Ker je objekt, velik 377 m2, namenjen različnim dejavnostim, so morali poskrbeti tudi za ločeno požarno in zvočno izolacijo med programi, pri čemer so uporabili veliko inovativnih detajlov pri prebojih z loputami in tesnjenju vseh inštalacij. Omejena parcela sredi strmega Grajskega griča pa je vplivala na obliko objekta. Spodnji betonski del je vkopan v hrib, medtem ko leseni stoji na polici in je oblikovan kot kvader.
A ne samo gradnji objekta, tudi notranji ureditvi in opremljanju so posvetili precej pozornosti. Pisarne spodaj so v lesu, svetle, prijetne. »Veliko dnevne svetlobe in majhni ločeni prostori zelo dobro funkcionirajo kot posamezne enote, tako da zaposleni z veseljem prihajamo na delovno mesto. Pa še dostop do objekta je preprost – peš ali s tirno vzpenjačo, pa potem peš navzdol. Hkrati smo obdani z naravo,« opisuje Janja Rozman.
Rdeča nit opreme obeh apartmajev izhaja kar iz njunih imen. Friderik z bolj moško, Eleonora pa ženstveno barvno paleto. »Les, ki ga je veliko na stropu in na tleh, smo želeli malo poživiti z barvo in zato sta dodani dve – v prvem pistacija oziroma pastelno zelena, v drugem opečna karamel. Odločitev za ti dve barvi izvira iz kopalnice, kjer smo uporabili velikostensko in tankostensko italijansko keramiko v teh dveh barvah, ki smo ju potem prenesli še v interjer, v tekstil in kakšne manjše dodatke, da je prostor malo bolj živahen,« pove Majda Kregar.
Apartmaja sta velika po 53 m2, imata razkošni kopalnici, njuna zvezda pa je po 12 m2 velika terasa, ki ponuja idilične poglede na Ljubljano. »Koncept naše zasnove je bil ustvariti mirno delovno okolje, prijetne apartmaje, zagotoviti dovolj svetlobe na hladnem severnem pobočju hriba ter odpreti lepe poglede na mesto. Z ozelenitvijo okolice so bo objekt sčasoma kot lahkoten paviljon lepo potopil, integriral v Grajski hrib,« sklene arhitektka.
- Arhitektura: Majda Kregar
- Fotografije: Miha Intihar, Arhitekturni biro Ambient
Članek je nastal v sodelovanju z javno agencijo SPIRIT Slovenija ter s finančno podporo in sodelovanjem Ministrstva za gospodarstvo, turizem in šport.
Več >>> www.uporabimo-les.si
Sponzorirana vsebina
