Nedaleč od španske prestolnice, na južnem pobočju gorovja Sierra de Guadarrama, je nastal dinamično oblikovan objekt, ki ni zanimiv le od zunaj, temveč tudi od znotraj. Temeljna vizija pri oblikovanju hiše Szoke je bila, da se povsem spoji z okoliškim gozdom, s tem pa maksimalno izkorišča svojo lokacijo v objemu prekrasne narave.
Gorato območje ob vznožju gore Abantos je posejano z gostim gozdom, ki mu skalnata tla očitno več kot ustrezajo. Prav prvinskost narave pa je navdušila španske arhitekte Aranguren&Gallegos Arquitectos, ki so dobili izziv, da tu postavijo udobno družinsko bivališče. Zadali so si nalogo ustvariti objekt, ki se bo v celoti spojil z okoliškim gozdom, istočasno pa so želeli kar se da izkoristiti okoliško naravo in prekrasne razglede, pa tudi lokalne znamenitosti majhnega mesteca San Lorenzo v bližini. To namreč slovi po baziliki in kraljevi palači iz 16. stoletja. Močna začetna ideja je obrodila dinamičen objekt, ki ga sestavlja več med seboj povezanih volumnov, ki se prilagajajo dokaj strmi lokaciji. Volumni so nanizani v vzdolž smeri sever-jug, s čimer se prilagajajo strmemu terenu, obenem pa s premišljeno orientacijo skrbijo za optimalen dostop svetlobe.
S kortenom krita fasada se zlije z barvno paleto okoliškega gozda in bližnjimi granitnimi pobočji, ki jih je potemnila erozija. Na prvi pogled tako objekt deluje kot gorsko zatočišče, v svoji notranjosti pa skriva razkošno prostornost in udobje, z premišljeno zasnovanimi odprtinami pa odpira poglede na okoliško krajino. Velike zastekljene površine v zimskih dneh služijo za dotok svetlobe in sončne toplote, arhitekti pa so poskrbeli, da tudi na najkrajši dan v letu objekt dobi dobršno mero sončne svetlobe. Na severovzhodnem delu so arhitekti ustvarili veliko teraso, ki se spogleduje s samostanskim zvonikom, obenem pa zaradi odprtosti nudi zadostno mero zračnosti in prijetnega vonja po borovcih.
V spodnji del objekta so arhitekti umestili pisarno, sobo za družabne igre, delavnico, sobo za goste, utility in shrambo. Osrednji del stavbe nudi dostop do spalnih prostorov na levi in kuhinje, dnevnega prostora in knjižnice na desni. Prav knjižnica je oblikovana najbolj voluminozno, z visokimi stropi in nudi najlepše razglede s hiše. Interjer je oblikovan asketsko, na stenah prevladuje belina, vsake toliko časa jo prekine le večja lesena površina. Tudi stopnišča in podesti so izvedeni v hrastovem lesu, medtem ko na tleh prevladuje linolej. Prav zaradi izbire materialov interjer spominja na sodobno interpretacijo sredine minulega stoletja, minimalizem pa dopolnjujejo izbrani kosi pohištva, z ikoničnim Eames Lounge počivalnikom na čelu.
Fotografije: Jesús Granada
