V tržaški palači Crispi, na samem začetku ozelenjene nakupovalne ulice XX. septembra, so bile do nedavnega pisarne zavarovalnice. Danes je v njej več lastniških stanovanj: povabljeni smo bili v enega od njih.
Uspešna Dunajčanka, nekoč lastnica več trgovin z nakitom, si je v Trstu zaželela poletne rezidence. Kupila je eno od zaobljenih vogalnih stanovanj palače, ki nudi širok kot pogledov na živahno mediteransko mesto pod njim. Želela je ustvariti prostor, v katerem lahko gosti večjo družbo in ki ji bo, poslovni ženski, ljubiteljici potovanja in narave, pisan na kožo.
Ko ga je kupila, je bilo stanovanje odeto v rožnate stene in temen iroko parket, ob hodniku so se nizale številne zaprte pisarne. Stanovanje, v velikosti 160 m2, je bilo prepredeno s predelnimi stenami. Dunajčanka je k sodelovanju pri prenovi povabila slovenske arhitekte iz studia AKSL, ki delujejo med Dunajem, Ljubljano in Trstom. V prenovo ni želela vložiti veliko: a izkušeni arhitekti so kljub skromnim ciljem uspeli ustvariti presežek.
Najprej so iz stanovanja odstranili vse nepotrebne predelne stene. Nato so se lotili talnih oblog. Čeprav so sprva nameravali zgolj prebeliti temen iroko parket, jim radovednost ni dala miru: dvignili so nekaj lamel tlaka in pod njim našli odlično ohranjen originalni parket, položen na ribjo kost in lepljen z bitumensko smolo, tako značilno za to pristaniško mesto. V osrednjem delu se je pod tlakom skrival terazzo mozaik iz kvadratnih ploščic. Vse izvirne tlake so restavrirali, pobrusili in zaščitili, stene pa posvetlili v elegantno mehko belo. S temi majhnimi, a nujnimi posegi so povrnili dostojanstvo palačnemu stanovanju. Na vrsto je prišla oprema.
Stanovanje so želeli opremiti v mediteranskem slogu, tako da bi dihalo skupaj z mestom in se navezovalo na enkratne razglede na živahno ulično dogajanje. Opremili so ga zračno: odeli so ga v belino, pohištvo postavili centralno in dovolili težkemu in vlažnemu morskemu zraku, da kroži. Hkrati pa so želeli v spomin priklicati nekdanjo habsburško navezavo med Dunajem in Trstom, navezavo, ki v enaki meri nagovarja tako mesto kot lastnico. Zato so še posebej poudarili značilne elemente avstro-ogrske palačne arhitekture, stanovanje opremili s pohištvenimi kosi srednje- in severnoevropskega oblikovanja, v interier pa vnesli še obilico steklenih pregrad in ogledal, ki nas v mislih popeljejo v secesijski interier dunajskih kavarn.
Pohištveni dragulji
Pri vstopu v stanovanje se nam že takoj izrišeta dva motiva: naravnost naprej ujamemo del razkošne jedilnice, v ogledalu pa se odseva najlepši razgled skozi polkrožni dnevni prostor, salon. Med njima je umeščena zasebna spalnica, ki se s stekleno steno odpira proti bivalni kuhinji; stene manjše kopalnice pa so odete v ogledala, s čimer ta utilitarni prostor postane skorajda neviden.
Ne spregledamo niti majhnih detajlov. Stanovanje sicer nima veliko vrat, a tista, ki so, so oplemenitena z diamantnimi ročaji Marcela Wandersa. Stara secesijska steklena vitrina, betonska kavna mizica, skrbno izbrani lestenci in skulpture Alye Neuner ter obilica stekla, kovine in ogledal prav tako – na zelo preprost način – v stanovanje vnesejo občutek prestiža.
Kljub temu, da je stanovanje opremljeno le s skrbno izbranimi pohištvenimi kosi, pa so arhitekti dodali še en, tradicionalen mediteranski pohištveni element: dolgo podokensko klop, na kateri lahko v hladu stanovanja posedimo z espressom v roki in opazujemo burno življenje mediteranskega mesta pod nami.
Interier: AKSL arhitekti (Špela Leskovic, Maja Pečar)
Fotografije: Giuliano Koren
