Izbira zemljišča je pogosto najbolj odločilni dejavnik pri iskanju prostora, kjer si mlada družina želi postaviti svoj dom. Prav lega zemljišča je narekovala notranji razpored prostorov, pri izbiri sodobne oblike hiše pa so se zgledovali po sosednjih objektih. Zavest o primernosti trajnostne gradnje je naročnikoma narekovala tudi izbiro tipa gradnje, tako da je zrasla pasivna lesena hiša z minimalnim ogljičnim odtisom.
Parcela, ki meri okoli 450 kvadratnih metrov, je že sama po sebi narekovala, da se vsi ključni bivalni prostori odpirajo proti zahodu, kjer se ponujajo lepi pogledi proti pokrajini. Ta usmeritev je arhitekta Tomaža Lenarta in naročnika napeljala k odločitvi, da v hišo ulovijo kar se da veliko naravne svetlobe. Zato so v pritličju vgrajena panoramska okna, ki notranjost povezujejo z vrtom in urejeno okolico hiše. Dodana vrednost hiše je tudi strešno okno na ravni strehi, ki skozi odprtino v medetažni plošči poleg osrednjega hodnika v nadstropju osvetljuje še dnevni prostor v pritličju.
Naročnika sta izbrala masivno leseno gradnjo, pri kateri gradnike predstavljajo masivne križno lepljene plošče debeline od 10 do 20 cm. Te tvorijo osnovno gradbeno konstrukcijo tako sten kot tudi medetažno in strešno konstrukcijo. Za tak način gradnje sta se lastnika odločila, ker sta ju navdušila vonj po lesu in toplina, ki jo daje ta naravni material, ekologija oziroma manjši ogljični odtis hiše v primerjavi z zidano, pa tudi zaradi hitrosti, s katero postavijo osnovno konstrukcijo – pri tej hiši je zrasla v treh dneh. Notranje skeletne stene so obdane z mavčnimi ploščami, kar omogoča tudi lepljenje keramike.
»Splošna prednost te gradnje je hitrost izvedbe, potem pa bivalno ugodje, ki ga les že sam po sebi ponuja. Les je hkrati naraven, trajnosten in obnovljiv material, k čemur naj bi sodobna gradnja tudi težila. Ima pa tudi določene lastnosti, ki so bolj fizikalne, ampak masivna lesena gradnja zadržuje toploto, jo akumulira čez dan in jo potem ponoči zelo počasi sprošča. In s tem se vzpostavita neka naravna regulacija temperature v prostoru in bivalno ugodje,« pojasni arhitekt.
Tisto, kar hišo ločuje od podobnih objektov, je odvzemanje, dodajanje in zamikanje volumnov. S tem so vnesli dinamiko, hkrati pa določene funkcionalnosti. Nadstrešek za avtomobile, ki ga dopolnjuje kolesarnica, se na južni strani nadaljuje v pot okoli hiše, pokrito s previsom nadstropja prek pritličja. Previs se razširi na jugozahodnem vogalu hiše, kjer je pod njim nastala glavna terasa. Tak dinamičen profil je posledica želje naročnikov, da je pritličje po kvadraturi nekoliko manjše od gornjega nadstropja.
Pri izbiri notranje opreme in barv sta imela naročnika podobna stališča: »Oba sva zagovornika minimalizma in obema so všeč topli odtenki, belina, svežina. Les, tudi videz betona in marmorja,« je povedala naročnica Tjaša.
Načrtovanje notranje opreme sta naročnika zaupala izkušeni arhitektki Mojci Hribar Kogovšek. Poudarila je posebnost hiše, da nima veže, ki bi ločevala vhodni del od osrednjega bivalnega prostora. Zato so morali najti način, kako povezati notranjo opremo, da steče od vhoda proti kuhinji, tako da bo vse skupaj videti kot celota. Poleg tega so oblikovali opremo in izbor barv osrednjega bivalnega prostora in kopalnice.
Družina se v hiši, ki je zrasla v zglednem sodelovanju arhitekta in naročnikov, odlično počuti. Imajo dom v naravi, kar jim veliko pomeni zaradi majhnih otrok.
- Arhitektura: Tomaž Lenart
- Notranja oprema: Mojca Hribar Kogovšek
Članek je nastal v sodelovanju z javno agencijo SPIRIT Slovenija ter s finančno podporo in sodelovanjem Ministrstva za gospodarstvo, turizem in šport.
Več >>> www.uporabimo-les.si
Fotografije: Darko Pavlović
Sponzorirana vsebina
