Najboljše zgodbe so tiste, ki izhajajo iz naše dediščine in tradicije. Najbolj pa srce pogrejejo prenove, ki so nastale pod budnim očesom srčnih in predanih lastnikov. Franckina hiša je ena takšnih, in čeprav sta za njeno zunanjo podobo poskrbela že njena prejšnja lastnika, je prav po zaslugi Andreje Jeraj 'dušo' dobila tudi notranjost.
Franckina hiša, sprva imenovana Polutnikova kajža, o čemer še danes priča napis na stranski fasadi, je bila zgrajena leta 1796. S svojimi častitljivimi 227 leti velja za najstarejšo hišo na Kozjanskem, in če smo iskreni, kljub svojim letom izgleda bolje kot kadarkoli. K temu je pripomogla tudi njena celovita prenova leta 2011, ko sta že prejšnja lastnika obnovila fasado v kletnem delu, pa tudi dvokapno slamnato streho s polnima čopoma, in poskrbela za rekonstrukcijo prvotnega dimnika. Njena zunanjost je bila tako, ko jo je prvič ugledala Andreja, prenovljena, notranjost pa je potrebovala nekoga, ki bi hišici vdahnil življenje.
Andreja, sicer Gorenjka, je na hišico, ki se nahaja na enem izmed kozjanskih gričkov, naletela povsem po naključju. Njena prijateljica je iskala vikend zase in z Andrejo delila eno izmed nepremičnin na spletu. Bila je ljubezen na prvi pogled. Že naslednji dan se je Andreja odpeljala na ogled in po nekaj minutah dejala lastnici, da nadaljnji ogledi niso več potrebni. Hišo bo namreč kupila ona. Priložnosti, kot je ta, ni veliko. Hišice, kot je Franckina, pogosto potujejo iz roda v rod, Andreja pa je bila odločena, da te edinstvene priložnosti ne spusti iz rok.
Polutnikova kajža je tako postala Franckina hiša. Imenovana po prvi lastnici, vdovi Francki Polutnik, ki je skromno živela v tej mali hišici v objemu Kozjanskega. Otrok ni imela, v prostoru, kjer je danes kuhinja, je gojila nekaj kokoši. V predelu, kjer je danes spalnica, pa je bil hlev. Ko je hišica prešla v Andrejine roke, v njej ni bilo pohištva, njena nova lastnica pa je želela interjer urediti po svoje. Z velikim spoštovanjem do dediščine in tradicije, a z elementi modernega življenja. Ker je zamakalo, so uredili novo izolacijo in zamenjali apneni omet na stenah s prav tako avtentičnim. Tudi kopalnica je bila deležna popolne transformacije.
»Interjer sem želela narediti bolj pristen, bolj starinski. Želela sem posnemati čas, v katerem je hišica zrasla, a ohraniti element modernosti, ki omogoča udobno bivanje,« na vprašanje o rdeči niti prenove interjerja pove Andreja. Tla so bila sprva izdelana v nivojih, a so jih zaradi praktičnosti dvignili na isto raven, z izjemo stopničke v kuhinji in stopnic v spalni prostor. Stare tramove v črni kuhinji so temeljito speskali in prenovili vzidane kuhinjske elemente ob steni, namesto mize pa v prostor umestili kuhinjski otok.
Na Andrejino željo so vključili veliko slovenskih rokodelcev in mojstrov, ki so zavihali rokave in poskrbeli za novo podobo interjerja. Le postelja in sedežna garnitura sta novi, preostalo pohištvo pa prihaja iz druge roke in je bilo v ta namen skrbno prenovljeno. Pod obnovo starega pohištva, omar in stolov se podpisuje Fundacija Vincenta Drakslerja, jedilna miza pa je praktično edini kos pohištva, ki je ostal v prazni hiši.
Andrejina želja je, da bi lahko nekoč, ko otroci odrastejo in bo vsakodnevnih obveznosti manj, tu preživela kaj več kot le nekaj dni na teden. V Franckini hiški, ki se kopa v intimi, na tej prekrasni lokaciji s pogledom na okoliške gričke, bi rada uredila tudi bujni zelenjavni vrt z zelišči. Stik z naravo jo namreč pomirja, zato se rada sprehaja po okoliških gozdovih, nabira divje zeli in se kopa v spokojnosti tukajšnjih krajev.
