Nedaleč od Slovenj Gradca stoji edinstvena hiša, ki navzven ohranja značilnosti podeželske arhitekture, znotraj pa navdušuje s sodobnim interjerjem. Predstavili smo vam jo že leta 2017, vendar ker je sožitje starega in novega privabilo rekordno število gledalcev, predstavitev očarljivega doma pa so nato povzeli in svetu predstavili še tuji spletni portali, smo hišo iz sanj obiskali še enkrat.
V hriboviti pokrajini med travniki in gozdovi je desetletja samevala stara kmetija. Čeprav bivalnega objekta ni bilo več, so kmetijo še vedno označevali kašča, stoletna lipa in značilen koroški skedenj, ki je stal na propadajočem kamnitem hlevu.
ZAČETNO STANJE
Nova lastnika, navdušena nad lokacijo parcele, sta skedenj iz macesnovega lesa želela ohraniti, saj sta v njem prepoznala dragoceno identiteto kulturne krajine, zato sta se v iskanju dobre rešitve obrnila na Styria Arhitekturo. Skedenj je arhitekte presenetil s kompleksnostjo in skrbno obdelanimi detajli. Njegovo zasnovo so nato uporabili kot izhodišče za izviren dom, v katerem sedaj lastnika, Brigita in Jože, bivata že štiri leta.
»V štirih letih se je že pokazalo, da je hiša funkcionalna, prijetna za bivanje. Dobra klima je v njej, ker je v glavnem iz lesa,« pogovor z nami začne Brigita in tudi Jože pritrdi, da sta zelo zadovoljna in je trud poplačan. »Zelo sva zadovoljna, kaj je izpadlo iz tega projekta. Navdušuje me ta odprtost stekla. Da si v hiši, pa kot da si zunaj. In moram reči, da si zdaj ne znam predstavljati, da bi živel v eni hiši s klasičnimi malimi okni.«
MED GRADNJO
Stari objekti so lahko velik potencial
Glede na to, da je njuna hiša med vsemi predstavljeni objekti v oddaji Ambienti najbolj občudovana, sta to navdušenje občutila tudi sama. Doživljala sta številne dobre, pozitivne odzive, »ljudje, ki nas poznajo, so v glavnem vsi to videli. Pa celo ljudje, ki jih ne poznaš; se je zgodilo, da so te ustavili. Tako, da sem bila res presenečena pozitivno,« pove Brigita, ki ji ni žal, da je našim gledalcem razgalila malce svoje intime. »Mogoče sva od začetka imela malo dileme, ker to je le dom. Ampak nekako sva razmišljala, da je dobro, da se taki projekti pokažejo, da ljudje vidijo, kaj vse se lahko naredi. Ogromno je pri nas objektov, ki ali jih enostavno porušijo ali propadajo. So pa velik potencial.«
Največja škoda je lep les razžagati v drva
Sogovornika se strinjata, da je prav, da so lastniki seznanjani s stavbno dediščino, da jo poskušajo ohranjati, saj je znotraj starih zidov prav tako možno povsem sodobno bivanje. Pa imata morda zanje kakšen nasvet?
»Da se vztraja na tem in poizkuša staro, predvsem star les na nek način uporabit ali v novi hiši ali pa pri obnovi obstoječe hiše. Jaz mislim, da je les fantastičen gradbeni material in da se ga vse premalo uporablja. Predvsem pa star les. Največja škoda je lep, star les rezat za drva. To je greh,« meni Jože.
Seveda sta se lastnika nasveta držala tudi pri svojem projektu, saj les starega skednja ni šel v odpad. Konstrukcijo skednja so namreč razstavili, tesar je označil vse elemente skeleta, les očistil in ponovno sestavil na zidanem podstavku, ki so ga določili arhitekti kakšnih 50 metrov višje, kot je stal prej.
»Spomnim se, da smo prišli na ta čudovit plato, na greben tega hriba, teh vedut. Bil je krasen sončen dan in niti ni bila pozornost toliko usmerjena v skedenj, ki je tukaj že stal, temveč bolj na samo lokacijo, kjer je Jože želel, da pripravimo en predlog za novo hišo. In potem smo v nadaljevanju zašli v ta skedenj in tu je prišlo pravzaprav do tega, da se je projekt začel sam odvijat. In je padla ideja: ”Jože, zakaj pa ne bi mi… Saj hiša ti že stoji? Preprosto jo moramo samo zasteklit in je to to”,« pove arhitekt David Mišič, medtem ko ga Sašo Žolek dopolni, da so se v nadaljevanju spopadali tudi s številnimi izzivi, predvsem z vprašanji o tem, kakšna so nosilna tla in ali je cel skelet še res uporaben. »Vse smo temeljito pregledali, izrisali, valorizirali sistem in hkrati tudi iskali rešitev, kako zahteve in želje, ki jih ima investitor, umestiti v to. Definitivno je veliko korist odigralo to, da je bil les v odlični kondiciji. Da je bila dimenzija stavbe idealna za umeščanje pravilne razporeditve prostorov. In ta skedenjska zasnova je bila v veliko pomoč, da smo lahko zasnovali uporabno, sodobno in drugačno hišo.«
Imenitna bivalna celota
Znotraj tradicionalne lesene strukture so postavljeni montažni elementi – fasadni ovoj, zasteklitve, sekundarna streha in zaključni tlaki – ki danes skupaj z veličastnim lesenim ogrodjem tvorijo imenitno bivalno celoto, za katero je Styria Arhitektura prejela več nagrad. Med drugim so prejeli nagrado BIG See Award v kategoriji »Lesena ikona«, Zeleni svinčnik Zbornice za arhitekturo in prostor, Life Challenge award (v kategoriji Single Family House), – in naposled tudi priznanje oddaje Ambienti (za najbolj gledan projekt).
Zaradi vseh teh uspehov sta bila arhitekta deležna tudi kar nekaj klicev ljudi, ki so želeli enak projekt. »Vendar je za nas to predstavljalo neko zaključeno zgodbo, ki je nismo želeli deliti naprej, niti je ne bi znali in ne bi zmogli. Ravno zaradi teh specifik, ki so nastale. Hiša ni samo grajena struktura, ampak je širše okolje, v katerega se vključuje in ga ne moreš kopirat in prenašat in aplicirat drugam,« sta prepričana arhitekta.
Največja nagrada za lastnika pa je prijetno, kvalitetno bivanje, ki ga objekt ponuja tako zunaj kot znotraj. Za načrt in prvotno zasnovo okolice hiše je poskrbel krajinski arhitekt Aleš Koprivšek, kasneje sta lastnika še dosadila nekatere rastline in si nedavno omislila vinograd. V notranjosti pa ju boža sodoben ambient, ki se razprostira v treh etažah. Opremljanje prostorov je z izjemnim čutom za lepoto in uporabnost načrtovala kar lastnica hiše, ki je po izobrazbi arhitektka.
»Zadovoljna sva. In to je največ, da si potem zadovoljen z nekim projektom in da ga ne bi spreminjal. Če bi še enkrat gradila, bi gradila enako,« zaključuje gostitelj.
Arhitektura: Styria arhitektura (arhitekt: David Mišič, soavtorji: Sašo Žolek, Brigita Čas, Kaja Kotnik)
Krajinska arhitektura: Aleš Koprivšek
Fotografije: Miran Kambič, Brigita Čas
