Pred približno letom in pol je v Sloveniji potekala ostra razprava o zaščiti rek in vodnih virov, ki na sončni strani Alp ostajajo javna dobrina. Pomena vode pa se je pri svojem arhitekturnem ustvarjanju dobro zavedal tudi sloviti arhitekt Jože Plečnik.
V sklopu Muzeja za arhitekturo in oblikovanje je vse do maja na ogled razstava Universum Plečnik, ki se deloma posveča tudi njegovemu oblikovanju vodne osi, katere pomen je prepoznal tudi Unesco. O Plečnikovem odnosu do vode in vodnih virov ter njihovem arhitekturnem vidiku nam je več povedala kustosinja razstave Natalija Lapajne.
Vodna os Ljubljane je po Plečnikovi zaslugi postala del Unescove svetovne dediščine. Kateri del, če smo natančnejši?
Vodna os je eden od sedmih sestavnih delov Plečnikovih del, ki so pod zaščito Unescove svetovne dediščine. Os vključuje Trnovski most na Gradaščici, sicer pa poteka vse od Trnovskega pristana do Zapornic, mimo Čevljarskega mostu in Tromostovja. Urejanje nabrežij Ljubljanice in načrtovanje mostov je plod razmeroma kratkega obdobja med obema vojnama, medtem ko so Tržnice nastajale med 2. svetovno vojno in so prav tako pomemben del vodne osi.
Pomen in vloga reke Ljubljanice se je seveda skozi zgodovino precej spreminjala, vse od pomembne prometne poti že od Rimljanov dalje, skozi srednji vek, ko je imel pomembno vlogo tudi ceh čolnarjev, in tja do 18. stoletja, ko so s kanali in zapornicami regulirali plovbo in poskušali preprečiti poplave. Stoletja pozneje je Plečnik vstopil v delno že dograjen prostor in poskušal ustvariti javne prostore tudi ob reki, s t. i. rampami oziroma peščenimi potmi, stopnišči, ko je hkrati odprl tudi nove poglede na silhuete mesta.
Kakšen pomen pa imajo ti vodni viri v Plečnikovi arhitekturi?
Plečnik je želel reko približati meščanom, zato je prostore uredil predvsem po meri človeka. Nabrežje je postalo prostor za druženje, razširjeni mostovi pa so pravzaprav še danes del javnega življenja. Vsak most je seveda zgodba zase. Pred 1. svetovno vojno so v Ljubljani želeli nabrežja Ljubljanice nekoliko olepšati in so nalogo zaupali graškemu arhitektu Alfredu Kellerju, ki je zasnoval betonska korita ob bregu Ljubljanice. Plečnik je pozneje želel te ostre meje oz. nedostopnost nekoliko zmehčati npr. s stopnišči, ki se ob Tromostovju spuščajo k reki, bodisi z mislijo na pristanišče ob Makalonci, kjer je reko povezal z nabrežji in prebivalci. To ustvarjanje večnivojskosti mu je odlično uspelo tudi z mikrointervencijami, kot sta Gerberjevo stopnišče in Gledališka stolba, kjer se nabrežje prefinjeno poveže s Kongresnim trgom oz. parkom Zvezda, s čimer ustvarja nek nov fluktualen medprostor.
Če govorim o mikrointervencijah in vodi, moram vsekakor omeniti tudi njegove vodnjake. Že na začetku svoje ustvarjalne poti, na Dunaju, ob 60-letnici županovanja Karla Luegerja, je skupaj s kiparjem Engelhartom snoval vodnjak Karla Boromejskega in se navdihoval ob Robbovem vodnjaku; pozneje pa je ob preurejanju praškega gradu za novoizvoljenega demokratičnega predsednika T. G. Masaryka vodnjake umeščal na dvorišča in ob vrtove ter nadgrajeval in plemenitil obstoječe. Element vode z izvedenim impluvijem v obliki monolitnega vodnjaka iz granita je umestil tudi v notranjščino gradu, v zasebno predsednikovo stanovanje. Na razstavi v MAO so na ogled čudovite arhivske fotografije praškega gradu in makete.
Vodnjaki so mnogokrat spremljevalci trgov. Na primer Kranj se ponaša z monumentalnim Rožnovenskim vodnjakom, v Ljubljani pa so del najrazličnejših ureditev: kot reminiscenca na srednjeveški vodnjak na Šentjakobskem trgu ali pred kapelo sv. Nikolaja na Žalah, bodisi Plečnikov umivalnik iz umetnega kamna znotraj stebrne lope tržnic.
Misel o pomenu vode in vodnjakov je skrbno prenašal na učence, skupaj s Francetom Tomažičem je vodnjak umestil na dvorišče danes Ustavnega sodišča, Boris Kobe pa je pozneje na Kongresnem trgu postavil vodnjak iz podpeškega kamna, pitnik. Voda je vselej vir življenja, očiščenja, bodisi kot element gibanja ob arhitekturi, ki je statična. Poklon vodi in reki so zagotovo Plečnikove Zapornice, ki s svojo monumentalnostjo in bogastvom oblik na eni strani prekrivajo kovinski zapornici in imajo zgolj funkcijo uravnavanja vodostaja, na drugi pa nosijo simbolen pomen v obliki slavoloka, kjer reka zapušča mesto.
Morda njegova najbolj slovita stvaritev, kar se mostov tiče, ostaja Tromostovje. Kaj ga je vodilo pri oblikovanju?
Tromostovje je brez dvoma vrh Plečnikove vodne osi. Že v srednjem veku je tukaj stal lesen most, ki so ga v 19. stoletju nadomestili s kamnitim in ga posvetili nadvojvodi Francu Karlu. V tridesetih letih, ko se je promet tudi v Ljubljani začel povečevati, pa je nastala potreba po novem. Plečnik ni porušil obstoječega kamnitega mostu, temveč je dodal dve novi brvi za pešce. Vseskozi je kontekstualiziral, postavljal dialog z obstoječim in prostor nadgrajeval. Ohranjal je tisto, kar so predniki dobro naredili. Vodila ga je ekonomičnost, marsikdaj je s skromnimi materiali dosegel popolnost.
Marsičesa ni zavrgel, temveč je ponovno uporabil, npr. kovano ograjo z osrednjega mostu, ki jo je prenesel na ploščad ob Gerberjevem stopnišču; videz Tromostovja pa je poenotil z novo balustrado. S stopnišči, ki se spuščajo na nižjo raven, pa ni rešil le funkcionalnosti, temveč je vnesel tudi sredozemski pridih v mesto. Ob začetek mostu je zasadil še topole, kot nekakšno tančico, ki prekriva okoliške stavbe. Tromostovje je pomembno tudi z urbanističnega vidika, saj se tu križajo urbanistične osi mesta; os, ki povezuje ljubljanski grad s Tivolijem.
V Plečnikovih delih, tudi ob Ljubljanici, je mogoče prepoznati veliko reminiscenc. Navezovanja na neke spomine preteklosti.
Res je, bodisi gre za detajle ali pa za širše ureditve. Na tržnicah je polžasto stopnišče, ki vodi do ribarnice in spominja na okrogli stolp srednjeveškega obzidja, ki je nekoč stal ob bregu. Stopnišče se konča s pomanjšanim tolosom, obliko krožnega templja, torej naslonitev na antični moment. Tržnice so ponekod ločene oz. sledi predah v obliki loggie, tudi Mesarski most si je zamislil kot pokrito loggio po beneškem vzoru. Na desni strani Tromostovja pa se tržnice začnejo z majhnim templjem, nekdaj cvetličarno, kjer je arhitekta navdihoval slog beneškega arhitekta Andree Palladie. Na drugi strani mostu pa je kot pendant postavil tobačni kiosk. Najprej je tam načrtoval kavarno, ki pa ni bila nikoli uresničena, potekala naj bi vse do Mesarskega mostu.
Že prej ste dejali, da mostovi v Plečnikovi arhitekturni niso le sredstvo tranzita. Čemu so torej namenjeni?
Res je, mostovi niso namenjeni zgolj prečkanju reke, temveč so zasnovani kot trgi na vodi. Trnovski most služi kot preddverje cerkvi, kot zbirališče skupnosti, cerkvenega občestva. Krasijo ga drevesa, sprva ciprese, pozneje so nanj posadili breze. Most je del širše zasnovane ureditve Gradaščice. Ne le poti, Petelinja brv, nove zasaditve, poleg je bilo urejeno tudi perišče za pranje perila.
Pri Čevljarskem mostu gre spet za kontekst. Na tem mestu je stal litoželezni most (1864), posvečen županu Nepomuku Hradeckemu, delo arhitekta Johanna Hermanna, ulit v Auerspergovi livarni v Dolu pri Žužemberku. Gre za dragoceno tehnično dediščino, zato je Plečnik most z vsem spoštovanjem prestavil v bližino bolnišnice anatomskega inštituta, po čemer je dobil tudi nehvaležno ime Mrtvaški most. Plečnik je leta 1931 postavil nov Čevljarski most, spet kot razširjeno ploščad.
Kje pa sami vidite vzporednice med sodobnimi mostovi in Plečnikovo doktrino?
Če se navežem na Most Hradeckega, je sodobni čas k sreči mnogokrat naklonjen dosežkom preteklosti. Most so namreč v arhitekturnem biroju Urbi Arhitekti v sodelovanju z Zavodom za varstvo kulturne dediščine obnovili in premestili na današnje mesto, ki povezuje Krakovo s Prulami. Vsekakor moram poudariti, da je Mestna občina Ljubljana leta 2012 skupaj z osmimi biroji v Barceloni prejela evropsko nagrado za javni urbani prostor s projektom preureditev nabrežij in mostov Ljubljanice. Kolektivni napor arhitektov se kaže tudi v spoštovanju Plečnikovih del in ideje približati reko meščanom. Naj omenim Trnovski pristan, ki ga je Plečnik že v 30. letih minulega stoletja urejal z eleganco dolgih kamnitih stopnic ob strugi Ljubljanice in zasaditvijo drevoreda vrb žalujk. Spet simbolna reminiscenca na Emono, saj so tod raztovarjali kamen iz bližnjega kamnoloma v Podpeči, njegovo uporabo pa lahko občudujemo v Plečnikovi univerzitetni knjižnici. Torej ne samo zgodovinski vidik, tudi zelenje je pri Plečniku ključno.
Uporablja ga kot arhitekturne elemente, žalujke kot vzvalovane kupole, spet drugje topoli spominjajo na obeliske, živa meja na zid itd. No, Trnovski pristan je še danes med Ljubljančani nadvse priljubljeno zbirališče, saj se prav tu, pod krošnjami dreves, lahko ljudje spustijo k reki. Arhitekturni biro Trije Arhitekti (2009) je prenovil in osvežil pristan z nadomestitvijo klopi, najstarejše vrbe so bile prav tako zamenjane, utrdili so brežino in peščeno pot ter poskrbeli za subtilno osvetlitev. Sodobni arhitekti torej ohranjajo Plečnikovo zapuščino ter jo diskretno nadgrajujejo in izboljšujejo. Vozličeva sta oblikovala tudi Hribarjevo nabrežje, zasnove Brega in Novega trga ter Gallusovo nabrežje in zagotovo dvignila kakovost bivanja v mestu. Atelier arhitekti na Špici so spet ustvarili nov kakovosten javni prostor in ga napolnili z novimi vsebinami …; lahko bi vsak projekt opisala, a nagrade, ki jih arhitekti prejemajo, so dovolj zgovorne.
Tudi po Plečnikovi zaslugi je zelenje prisotno v vsakem urbanem vidiku Ljubljane. Kako v mestno jedro povabi naravo?
Trgi so pljuča mest, je večkrat dejal podžupan, prof. Koželj. Plečnik je imel z zasaditvijo platan na Kongresnem trgu, drevoredov ob nabrežjih, bodisi dreves ob Vegovi ulici ali Jakopičevem drevoredu v Tivoliju, v mislih človeka, predvsem sprehajalca. Z zelenjem je vnašal harmonijo in mir v urbani prostor. Ljubljana je imela včasih zaposlene mnoge izjemne vrtnarje. Danes stroka in različne iniciative poudarjajo pomen zelenja v mestih. Vsak dober arhitekt pri oblikovanju prostora upošteva tudi krajinsko oblikovanje. Danes ni več pomembno, kako visoka je stolpnica, bistveno je tisto, kar je pod njo – javni prostor s potrebno infrastrukturo, igrišči, drevesi, urbano opremo itd.
Je mogoče v tujini najti kakšne vzporednice s Plečnikovim pristopom k vodnim virom?
No, tudi Plečnik je bil v nekem trenutku celo zelo eksperimentalen in je razmišljal o vodi po vzoru Dunaja, češ da bi del Ljubljanice zaprl z veliko ploščadjo, da bi nastal neke vrste bulevar. To je bila seveda le ena od idej in vesela sem, da se zanjo ni odločil, da lahko meščani danes uživamo reko. Zagotovo pa si vsa evropska mesta prizadevajo oživeti nabrežja in očistiti svoje reke. V muzeju smo se z mnogimi razstavami že večkrat ukvarjali s tovrstnimi tematikami, znotraj bienala oblikovanja ali z naslonitvijo na platformo Future architecture, ko smo preizpraševali scenarije urbanega razvoja ter iskali sinergije med človekovim in naravnim okoljem v času naraščajoče gladine oceanov in taljenja ledenikov, pravzaprav kako živeti z vodo v širšem kontekstu. Zanimiva je bila tudi gostujoča razstava švicarskega muzeja z naslovom Mesto plava, kjer so reke spet postale naravni javni prostori v grajenem okolju in so prebivalci mesta lahko preživljali prosti čas blizu svojega doma. Ljubljanica je nekoč že bila priljubljeno kopališče, krasni so prizori iz filma Vesna Františka Čapa in Plečnikovih urejenih nabrežij. Upam, da bo mesto imelo posluh in se bodo generacije za nami lahko spet zbližale z reko tudi na ta način.
Fotografije: Klemen Ilovar, Arhiv MAO
