Podstrešna stanovanja preprosto imajo svoj čar. Zdi pa se, da ima stanovanje, ki se nahaja v središču Škofje Loke, še kakšnega več. Vizija lastnice Jasne Vastl, kako mora interier izgledati na koncu, je bila namreč skrbno dodelana.
Podstrešno stanovanje se nahaja v eni od meščanskih hiš na Zgornjem trgu v Škofji Loki. Hiša ima dolgo zgodovino, saj je iz leta 1840, samo stanovanje pa je sestavljeno iz več delov. Bivalni del obsega 80 kvadratnih metrov, zgoraj pa je še atelje z dodatnimi 70 kvadratnimi metri površine.
»V začetku je bilo to klasično podstrešno stanovanje. Veliko lesenih opažev, predelnih sten in teh zadev. Tako da smo se najprej rešili vsega tega. Velik potencial sta se mi zdeli dve etaži in pogled na grad. Največji poseg je bila potem vzpostavitev terase,« pove arhitektka Nina Vastl Štefe, lastničina sestra.
PRED PRENOVO
Zaradi izgradnje strešne terase je del strehe dobil novo konstrukcijo, nedotaknjenemu ateljeju pa so dodali medetaže, da so dobili čim več uporabnega prostora za ustvarjanje, saj je lastnica zelo kreativna oseba, scenografka in kostumografka. Rušitev sten v spodnjem delu je omogočila tudi odpiranje prostorov, ki jih po vstopu s pogledom zaobjamemo naenkrat.
MED PRENOVO
Mansarda očara zaradi svoje svetlosti in domačnosti. Prevladujeta bela barva in naraven les. Arhitektka pove, da so tudi njej najbolj všeč svetle barve in naravne barve lesa, vendar doda, da je bila to želja lastnice. Sama je bila v tem primeru bolj odgovorna za vzpostavitev funkcionalne arhitekturne lupine, ki bi lastnici omogočala dovolj prostora za ustvarjanje in različne kreativne detajle.
V stanovanju skorajda ni novega kosa pohištva. Že bežen pogled po stanovanju nam razkrije lastničin odnos do dediščine in tradicije. Določeni kosi so bili nekoč del scenografije, nekaj je podedovanega, nekaj pa kupljenega na bolšjem sejmu. Jedilna miza, na primer, je bila nekoč last njunega dedka. Vsi so malo pozabili nanjo, dokler je ni Jasna našla in s pomočjo restavratorjev rešila pred propadom. Mizar se je podpisal z intarzijo ribice. Tako so včasih delali. Tam, kjer je bil les načet, so ga popravili z intarzijo, ki je bila običajno v povezavi z dejavnostjo lastnika. Dedek sicer ni bil ribič, temveč mesar, zato je nekje na mizi skrita tudi intarzija mesarskega noža.
Dedkova miza.
Kuhinja, ki izgleda kot iz nekega drugega časa, je bila narejena popolnoma na novo, vendar na star klasičen način. »Njena značilnost je to, da nima vodil. In vsi predali se odpirajo tako, da so stranske stranice malo daljše in namazane z milom,« razkrije arhitektka, ki opozori še na zanimivo rešitev osvetlitve v kopalnici. »Nad kuhinjskim pultom je odprtina, kjer smo namestili omarico, zastekljeno iz sprednje in zadnje strani. Je zanimiv element, ki prepušča svetlobo.«
Ko se po stopnicah povzpnemo v zgornji del stanovanja, se bivalni del razdeli na odprto spalnico z velikim panoramskim oknom in v nadaljevanju sledi prehod še v ateljejski del, ki ima veliko strešnih oken in s svetlobo povezujejo notranjost z zunanjostjo.
»Zgoraj nad glavno posteljo je še ena mini galerija s knjižnico in z dvižnimi stopnicami. To se mi zdi tak zanimiv in lušten detajl,« pravi arhitektka, ki na koncu pokomentira tudi številne stopnice, ki jih mansarda prinaša s seboj. »Ja, to pač vzameš kot dejstvo. Tako kot tudi življenje v starem mestnem jedru, kjer recimo ne moreš prosto voziti z avtomobilom. So prednosti in pomanjkljivosti. Ampak imeti rad tole mesto pomeni, da vse to sprejmeš.«
Arhitektura: Nina Vastl Štefe
Fotografije: Jana Jocif, Nina Vastl Štefe
